'Imam prijateljico, ki je močno shujšala. Vse življenje je bila zelo okrogla, po 45. letu, ko se je ločila, pa se je vzela v roke, spremenila prehrano, začela telovaditi in v dveh letih izgubila 25 kilogramov. Super je videti, vsi ji zelo privoščimo. Poznam jo od osnovne šole in prvič se mi zdi, da se dobro počuti v svoji koži. Seveda je spremembe življenjskega sloga ohranila, da se ji kilogrami ne bi vrnili. Tu pa so se začeli pojavljati problemi oziroma neprijetne situacije. Neutrudno, nemalokrat kar vsiljivo, zdaj trosi nasvete in napotke, kako naj živimo, kaj naj jemo, nas prijateljice tudi zbada zaradi naših »šlaufkov«, pa ne prijazno, šaljivo, ampak žaljivo, posmehljivo.

Zadnjič smo v razširjeni zasedbi imeli piknik in je naprej imela pravi traktat pri žaru, potem se je pa še v vsak krožnik vtaknila, nam štela kozarce z alkoholom in sploh pametovala. To, da nam vsiljuje neke proteinske šejke, za katere je zastopnica, je še najmanj moteče, mene denimo zelo prizadene, ko me kritizira, da sem zapuščenega videza, polna celulita in na videz deset let starejša. Jaz je nikoli nisem kritizirala, imela sem jo rada, kakršna je bila, tudi branila sem jo pred zlobnimi jeziki, sploh ko sva bili še najstnici. Zdaj pa se obnaša, kot da je požrla vso nutricionistično pamet tega sveta. Povedala sem ji že, da nas njene besede bolijo, pa ni nič bolje. Še njena hči pravi, da je postalo življenje z njo nevzdržno, da tudi njo žali in velikokrat spravi v jok – tudi hči je namreč tako okrogla, kot je bila sama v tistih letih. Kako naj jo spravimo k pameti?'

- Adela

Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 31, 30. julij, 2024.