Vsaka izmed nas potuje po poteh svojih neizpolnjenih sanj, smo samo sopotnice na avtocesti življenja, potepuhinje na stezah hrepenenja, brezdomke v hiši ljubezni, borke v vojni z žalostjo. Izgubljene iščemo, nerazumljene razumemo, neljubljene ljubimo. Negotove upamo in vse smo enake, a spet tako različne. Malo stvari je za človeka lahko tako mučnih, kot je čas v bolnišnici, ko opazuješ neskončno vrsto težko poškodovanih ali hudo bolnih ljudi. V glavi čutiš olajšanje, ker ti še ni tako slabo, in naraščajočo frustracijo zaradi večurnega čakanja. Dolge ure so težke, tudi ko te nič ne boli. V nekem trenutku imam občutek, da me ne bo pokončala ne poškodba ne bolezen, temveč to večno čakanje. Edino, kar mi v takšnih trenutkih lahko olajša tesnobo in zaskrbljenost, je drugi človek. Tisti, za katerega je služba, da je tu, v tej bolnišnici. Tisti, ki leta gleda prizore, od katerih se sama ne bom sestavila naslednjih nekaj dni. Opazujem zdravstveno osebje, sestre, medicinske tehnike, zdravnike, negovalke, kako hitijo po hodniku, in ne morem verjeti, koliko plemenitih in potrpežljivih ljudi živi okoli mene.
Ne glede na mučni del zgodbe, ko trepetaš zase ali za koga bližnjega, in misliš, da te bo ta negotovost ubila, vsakič, ko se znajdem v bolnišnici, človeški rod v mojih očeh zraste za nekaj centimetrov. Če vse seštejem, tudi drugače trmasto verjamem v ljudi, ampak mi je tudi neizmerno lepo vsakič, ko se pokaže, da moja vera vanje ni neutemeljena. Sočutje in pomoč drugemu človeku sta nas tudi v preteklosti ločila od naših najbližjih naravnih sorodnikov.
Ko je namreč pred mnogimi leti ameriška antropologinja Margaret Mead, ki je veliko raziskovala ljudstva Oceanije, vprašala svoje študente, kaj je zanje prvi znak civilizacije, so ji dajali različne odgovore, od odkritja ognja, izdelave prvega orodja, kopja pa vse do lončenih posod, odkritja kolesa itd. Noben odgovor ni bil pravilen. Za Margaret je prvi znak civilizacije v prazgodovini – nožna kost. Ki je bila zlomljena in spojena skupaj. V naravi namreč velja pravilo, da bo nekdo, ki si je zlomil nogo, zagotovo umrl, saj z zlomljeno nogo ne more bežati pred nevarnostjo, priti do vode ali ujeti hrane. Ker kosti potrebujejo nekaj časa, da se zarastejo, je tako poškodovanec v naravi hitro postal plen mrhovinarjev. Najdena podkolenska kost, ki je bila najprej zlomljena in potem zaraščena, je dokaz, da je nekdo ostal pri ranjencu, mu povil rano, jo oskrbel ter osebo čuval, dokler se ni postavila na noge. Civilizacija se je začela takrat, je rekla Margaret, ko se je človek odločil pomagati drugemu v stiski.
Ko sedim v čakalnici Onkološkega inštituta in opazujem zdravstveno osebje, ki se je za takšno težko službo odločilo zaradi človečnosti, ne morem drugega, kot da se strinjam z njo.
Tokrat sem tretjič v življenju na mamografiji. Vedno bolj nervozna postajam. Ko sem šla prvič na pregled, lahkotna in neobremenjena z izidi, sem doživela šok, saj je zdravnik rekel, da imam dojke polne tumorjev. »Toliko jih je,« je rekel takrat onkolog, »da jih ne moremo prešteti. Priporočamo odstranitev obeh dojk.« Do tega na srečo potem ni prišlo, zahvaljujoč mojemu pobegu v Indijo. Čez dve leti sem se zopet znašla na mamografiji, izvidi so bili vnovič katastrofalni: »V desni dojki imate velik invanziven tumor, potrebna bo odstranitev cele dojke.« Vedno bolj se počutim neprijetno v svoji koži. Tesno mi je v njej in obliva me hladen pot. Z mamografijo doslej nisem imela dobrih izkušenj. Le kaj mi je pripravila za danes?
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
