Prejšnji četrtek je začel veljati zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo sicer v uporabi od 1. januarja 2024, uveljavljali ga bodo postopoma in v nasprotju s tistim, ki ga je tik pred volitvami sprejela Janševa vlada, ima zagotovljena zagonska sredstva in razvejan sistem financiranja. Ne, ne bom metala kamenja v zakon, čeprav bi imela tudi kakšno pripombo, ampak mu želim, naj začne čim prej uspešno delovati.
Sodim namreč v generacijo z dolgoživimi starši, dolgo lahko torej uživamo njihovo družbo, modrost in pozornost, a ko se zaplete z zdravjem, se za marsikoga začnejo mučna leta životarjenja. Prostora v domovih je premalo, in ko uporabiš vso dosegljivo pomoč – kosilo, ki ga prinesejo, nekajurno oskrbo na domu in obiske patronažne sestre, ostane še zmeraj veliko ur praznine, ko svojca ne moreš pustiti samega. Za povrh živi na drugem koncu države. Za dodatno pomoč sem porabila vso mamino pokojnino in še del svoje plače, pri tem pa me je nenehno pekla vest, ker nisem bila z njo. Med Ljubljano in Mariborom sem imela »svoje« počivališče, kjer sem pozno zvečer srebala kavo iz avtomata in globoko dihala, da bi prišla k sebi, preden znova sedem v avto ter se z obiska pri mami odpeljem domov k svoji družini. Naslednje jutro pa v službo … Zelo veliko vrstnikov poznam, ki imajo podobno dolgotrajno oskrbo svojih staršev, kot sem jo imela jaz.
In kmalu bomo na vrsti mi, ki nameravamo na veliko veselje svojih otrok živeti še dlje kot naši starši. Kako, kje, s čim? Naši potomci bodo delali še dlje kot mi in imeli bodo še manj časa, kot smo ga imeli mi. Kdo bo skrbel za nas, če ne bomo uresničili sistema, ki nam zagotavlja, da bomo lahko skoraj do konca živeli doma? Da bo svojec, ki skrbi za nas, če bo zares hudo, za to plačan in da bomo v domu plačevali le oskrbnino, vse drugo pa bo šlo iz skupne blagajne, kamor bomo prispevali vsi, tudi upokojenci? Seveda se teh plačil vsi besno otepajo, nenadoma smo spet nekonkurenčni na svetovnem trgu, ampak kje je boljši predlog? Moja mama je s svojo pokojnino sijajno živela, ko je pa obnemogla, je postala njena oskrba vreča brez dna. Nenadoma nisi samo nemočen, ampak tudi reven in ponižan, odvisen od drugih v vseh ozirih.
V zakonodajno proceduro pa je vložen še en zakon, ki buri (predvsem zdravniške) duhove, gre za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. V nekem smislu se navezuje na onemoglo starost, vsaj zdravniške organizacije, ki so zelo proti, so sicer plemenit namen zbanalizirale do konca – po njihovem bomo stare kar pobijali, še posebej poleti, ko bi radi njihovi sorodniki šli brezskrbno na dopust, lahko da bi celo preprodajali njihove organe (bolni in stari organi so nadvse uporabni), vse skupaj bi se lahko izrodilo v nacistično evtanaziranje, sploh pa da je trpljenje sestavni del življenja. Če bi imeli urejeno paliativo, ne bi nihče pomislil na evtanazijo, pravijo. Kristus, od zdravnikov bi človek pričakoval nekoliko bolj sofisticirane odgovore, če so že proti. Dobro vedo, da v nekaterih primerih medicina ne zna krotiti neznosnih bolečin, mi pa vemo, da zdravniki svojih bližnjih na smrtni postelji ne pustijo živalsko trpeti. Prav tako vemo, da imajo svoje osebne načrte, s čim se bodo pokončali, če in ko bo postalo življenje neznosno. Celo jaz vem za nekaj hitrih in nebolečih načinov, samo dostopa do njih nimam, ker pač nisem medicinka. Zahtevamo torej samo to, da omogočite tudi nam skrajšanje neznosnega trpljenja, bomo že sami vzeli, karkoli že je, samo dajte nam. Ne boste morilci, kot z grozo poslušamo vaše za lase privlečene obrazložitve, zakaj ste proti, ampak boste nam, ki smo za zakon, dali tisto ampulo, tableto, koktajl, če bomo nekega dne v popolnem obupu zaradi telesnih in duševnih bolečin hoteli nekoliko prej s tega sveta. Oboje bi nam zelo pomagalo, da nas ne bo strah starosti – da bodo namreč za nas dobro poskrbeli, ko bomo onemogli, in da nam ne bo treba iskati pesticidov ali vrvi, če bo življenje preveč neznosno, da bi ga bilo še vredno živeti.
