Surfa, igra tenis, vozi parabob in je strastna lokostrelka, ki si je lani v tandemu z Dejanom Fabčičem priborila bronasto paralimpijsko medaljo. Čeprav torej večji del njenega leta zapolnjuje lokostrelstvo, so zimski meseci bolj namenjeni parabobu. Prva adrenalinska vožnja jo je navdala s tako radostjo, da je nadaljevala. Za naš pogovor smo jo ujeli ravno na poti na tekmo v Lillehammer. »Adrenalin je močna gonilna sila, ki me žene naprej,« pravi.
Po spletu lahko glasujete na spletni strani naše revije oziroma na portalih naše medijske hiše, in sicer lahko oddate en glas na dan. Glas lahko oddate TUKAJ.
Kako ji gre v tem zimskem športu, nas je zanimalo. »Dokler le vozim in se ne vklopi glava ter ne začnem razmišljati o rezultatih, mi gre odlično. Na tekmah čisto preveč razmišljam,« se nasmehne. Se pa tekmovalci med seboj podpirajo in navijajo drug za drugega. Eden od Američanov je celo poleti prišel v Pariz na njene lokostrelske tekme. Na vsa tekmovanja in treninge jo spremljata zaročenec Manfred ter sin Noah, kar ji ogromno pomeni. »Če ne bi bila ob meni, se gotovo ne bi udeleževala tekmovanj po svetu. Ampak imam občutek, da je tudi Manfredu všeč tako življenje.«
Od nekdaj nemirnega duha
Živa je pred leti, še pred nesrečo, ko je prestajala res težko obdobje in se ji je podiralo vse, kar je gradila, v svoj sanjski zvezek zapisala, da se veseli dneva, ko bo lahko v miru sedla in dobro premislila, zakaj je tukaj in kakšna je njena vloga v tem življenju. Leta pozneje, že na vozičku, je imela dovolj časa za razmišljanje. Intuitivno je sprejela, kar ji je življenje ponudilo. »Ko sem našla te zapiske, sem se vsa naježila, ker se mi je marsikakšna želja izpolnila, pa čeprav skozi voziček,« nam je zaupala, ko smo se srečali lani spomladi. Od nekdaj je bolj nemirnega duha, preizkušala je najrazličnejše športe in raziskovala svet. Diplomirala je na fakulteti za šport. Nekaj let je preživela v Avstraliji, potem jo je pot vodila v Švico in tam je v alpskem letovišču St. Moritz v hotelu s petimi zvezdicami poleti delala v otroškem klubu, pozimi pa učila smučanje. »Delo mi je bilo pisano na kožo! Uživala sem in imela občutek, da sem na plačanih počitnicah,« se spominja. Usodni padec s kolesom se je zgodil kakšno leto po njenem prihodu v Švico, na eni od prekrasnih vzpetin nad St. Moritzem. Po nesreči, ko je zaradi poškodbe ostala na invalidskem vozičku, so ji v rehabilitacijskem centru predstavili, kaj vse lahko počne, kljub temu da se ji je življenje spremenilo. Seveda se je usmerila v šport. Začela je s tenisom, ta pa ji je v življenje pripeljal partnerja, teniškega sodnika Manfreda. Skupni dom sta si uredila v švicarskem mestu Buochs, ki je njihovo družinsko gnezdo, kadar se ne potepajo po svetu. Pozneje je svoje poslanstvo in veselje našla, kot že rečeno, v kar dveh športih – v parabobu, večji del leta pa se posveča lokostrelstvu, športu, ki jo je pravzaprav našel kar sam.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
