Izjemne posameznice, ki vsaka na svojem področju dosegajo na videz nemogoče in naravnavajo našo družbo nazaj na prave tirnice. Za nas so zmagovalke prav vse, le eni pa lahko naposled še posebej močno zaploskamo, zato potrebujemo vašo pomoč. Pomagajte nam izbrati Slovenko leta 2024 ter glasujte za tisto, ki vas je v tem cvetoberu izjemnih s svojimi dejanji in osebnostjo najbolj prepričala.
Kako lahko glasujete?
Glasovanje bo potekalo tako po klasični poti kot po spletu. Po pošti glasujete tako, da iz revije izrežete glasovnico, jo izpolnete, nalepite na dopisnico ali vstavite v kuverto in pošljete na naslov: revija Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana – Polje (s pripisom Slovenka leta).
Po spletu lahko glasujete na spletni strani naše revije oziroma na portalih naše medijske hiše, in sicer lahko oddate en glas na dan. Glas lahko oddate TUKAJ.
Glasovanje poteka od 30. 12. 2024 do 3. 3. 2025 do polnoči, h končnemu seštevku pa prispevajo polovico glasovi s spleta in polovico glasovi, ki jih boste poslali na glasovnicah naših edicij po pošti.
Veselimo se vaših glasov, se vam zanje zahvaljujemo in vam zaupamo, da boste izbrali pravo – Slovenko leta 2024.
Tekst: K. B., J. S., L. J., V. J., V. M., N. Ž., M. B., M. Š., T. N. S.
Foto: Mateja Jordović Potočnik
Ličenje: Manca Maselj
Stiliranje: Brigita Potočki/ MJZ Fashion
Oblačila: Half Price City Park, Ljubljana
Nakit: Lunca, Ljubljana
Sara Bajec
je antropologinja, etnologinja in aktivistka, ena najvidnejših članic Ljudske iniciative Velenje, ki je odločno povzdignila glas za vse v Šaleški dolini s previsokimi položnicami za ogrevanje. Neustrašno se je skupaj s somišljeniki postavila v bran malemu človeku, ki se odreče najprej kruhu, da bo le komunala plačana. Opogumila je ljudi, da so začeli verjeti v moč skupnosti in se zbrali na enem najodmevnejših protestov preteklega leta. Na osrednjem velenjskem trgu so si izborili milijonsko občinsko subvencijo za pomoč najranljivejšim; pri razjasnjevanju oblikovanja cen za ogrevanje pa še vztrajajo, saj še niso prišli do transparentnih odgovorov. Rada bi vrnila politiko ljudem, da bi skupaj aktivneje krojili svojo usodo. Prepričana je v moč povezovanja in ne bo se nehala boriti za pravičnejšo družbo ter boljši svet.
Jolanda Grom Ravnikar
je gospa neizmerne energije, polna plemenitih ciljev, ki ji osmišljajo življenje. Kot dolgoletna prostovoljka na ljubljanskem Onkološkem inštitutu se tam srečuje z ljudmi, ki so v hudi stiski. Pomaga jim s toplo besedo, objemom, podporo, jih opogumlja in jim vliva optimizem za spoprijemanje z boleznijo. Vsak božični večer osamljenim bolnikom zapoje Sveto noč in druge pesmi, saj glasba odpira srca. A mnogo huje je, pravi, ko za zahrbtno boleznijo zboli otrok – tako za otroke kot za njihove starše, ki si želijo edino to, da otrok ozdravi. Vse nas spodbuja, da jim pomagamo vsaj malo omiliti stisko, zato vsako leto organizira dobrodelni koncert za Junake 3. nadstropja – denar od vstopnic je vedno namenjen nakupu medicinske opreme zanje. »Skupaj lahko ustvarimo boljšo prihodnost, če le verjamemo v moč sočutja in vztrajnosti,« pravi, sebe pa najbolj osreči takrat, ko pomaga drugim.
Jasmina Jerant
je publicistka, iskalka pravičnejšega sveta, aktivistka in pripovedovalka zgodb. Takšnih, ki bi jih morali poznati vsi in nas morajo premakniti, da zahtevamo spremembo. Zgodb, kot je tista o azbestu v Anhovem. Strupu, ki je samo v okolici tovarne pokopal 3.000 ljudi, neprešteti drugi so mu podlegli daleč od Soške doline, ko so nevede gradili svoje domove iz materiala tempirane bombe. Medtem ko azbest še vedno ubija, čeprav je prepovedan že skoraj trideset let, zdaj v Anhovem kurijo nevarne smeti iz Slovenije in Italije. S knjigo Primer: Anhovo Jasmina Jerant beleži okoljsko in zdravstveno katastrofo od začetka dvajsetega stoletja do danes. V najboljši maniri raziskovalnega novinarstva odstira širino tragedije, izpostavlja napačne poteze in razkriva zamolčano resnico. Piše zgodbo, ki je tudi njej, tako kot mnogim drugim, vzela ljubo osebo. Zadnje poglavje še čaka. Čas je, da ga izpišemo!
Lidija Jerkič
je pravnica in sindikalistka, ženska, ki predstavlja zadnjo oviro plenilskemu kapitalu. Kot predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, največje sindikalne centrale v državi, je v samem vrhu boja za delavske pravice. Ta boj je neenak, na trenutke nepošten, toda Lidija Jerkič ne naredi niti koraka nazaj, tudi kadar se zdi vse izgubljeno – in vedno znova dokaže, da je vredno vztrajati. V letu 2024 so tako sindikati pod okriljem njene centrale izvedli uspešne stavke na upravnih enotah, v Cimosu in Pošti Slovenije, dosegli so ureditev področja poklicnih bolezni, s plačno reformo za javni sektor pa so bile odpravljene številne krivice najbolj izkoriščanim zaposlenim. Delavsko gibanje je torej še kako živo, temeljne pravice še držijo in demokracija še ni fevdalizem – tudi po njeni zaslugi. A kako dolgo še? Leto 2025 bo prelomno in treba bo stopiti skupaj ter gristi za boljši jutri – z Lidijo Jerkič na čelu.
Dušica Kunaver
je učiteljica angleščine in ruščine, ki je že pred upokojitvijo, predvsem pa po njej, zbirala slovensko ljudsko izročilo: pravljice, pregovore, ljudske modrosti. Ne le v arhivih, šla je v vrtce, šole in domove za ostarele. Je avtorica ali soavtorica okrog 150 knjig in priročnikov z različnih področij, od alpinizma do pedagogike in ljudskega izročila. V slednjem, pravi, »je skrita resnična podoba našega naroda, ki je preživel tisoč let pod tujo oblastjo, a je vendar ohranil svoj lastni obraz«. Prijel se je je vzdevek romantična etnologinja, ugiba, da morda prihaja iz njenega prepričanja, da otroka najlepše vzgajaš s pripovedko. Zakaj smo obstali kot narod, sprašuje – in odgovarja: zaradi zgodb! Tudi sama je vzgajala s pravljicami. Je ljubeča zbiralka naše dragocene, a podcenjene preteklosti, ki je tudi dota naše prihodnosti.
Živa Lavrinc
je športnica po srcu in duši, ki se niti po nesreči pred šestimi leti, ki jo je prikovala na voziček, ne odreka športnemu adrenalinu. Surfa, vozi parabob, igra tenis in je strastna lokostrelka. Dober mesec po tem, ko je postala mamica malega Noaha, si je priborila vstopnico za paraolimpijske igre konec poletja v Parizu. Tam sta z Dejanom Fabčičem v streljanju z lokom osvojila bronasto medaljo. Življenje zajema z veliko žlico in dokazuje, da so vse ovire premagljive. »S svojim življenjem sem zelo zadovoljna. Ne nazadnje imam pravo ime, Živa, ki rada uživa,« pravi žarečih oči in poudarja, da se ji je po nesreči življenje izredno spremenilo. Ali na slabše ali na bolje, ne more reči. Je le zelo drugačno. Ne ozira se nazaj, gleda v prihodnost in se v trenutni situaciji trudi narediti največ, kar lahko. S svojo neomajno voljo, načinom razmišljanja in življenja nam je vsem v navdih.
Sanja Lončar in Alenka Šoštarič
sta predsednici društva Samooskrbni.net, po duši in srcu raziskovalni vrtnarki. Stojita za projekti, kot so S.O.S. sadike, ki jih prideluje mreža članov, prostovoljcev društva. Z njimi so priskočili na pomoč vrtičkarjem, ki so jih prizadela neurja. Po njuni zaslugi po Sloveniji nastaja čedalje več skupin, ki skupaj vrtnarijo in se učijo ter postajajo samooskrbna skupnost. Sanja Lončar je tudi vodja in glavna urednica informacijskega središča Zazdravje.net, avtorica in soavtorica več kot 26 priročnikov o preverjenih naravnih rešitvah, kot je denimo pionirsko delo Ščepec rešitve. Od leta 2019 vodi Zavod za celostno samooskrbo, v okviru katerega deluje tudi samooskrbni učni vrt. Alenka je njena desna roka in hkrati koordinator vseh mentorjev društva, obe pa delujeta za večjo samooskrbo v Sloveniji. Vedno znova nas opominjata: če znamo poskrbeti za lastno hrano, se nam za prihodnost ni treba bati.
Štefanija Lukič Zlobec
je predsednica Spominčice, Slovenskega združenja za pomoč pri demenci. S to boleznijo, ki jo ima v naši državi vsaj 47 tisoč oseb, se je srečala, ko je njen mož Jaša Lukič Zlobec pri komaj petdesetih zbolel za Alzheimerjevo demenco. Štefanija je zanj skrbela sama in se srečevala s hudimi izzivi. Ko je za to, za zdaj še neozdravljivo boleznijo možganov njen mož leta 2011 umrl, je postala glas bolnikov in njihovih svojcev. Ves čas si prizadeva za ozaveščanje o demenci ter poudarja pomen zgodnje diagnoze in ustrezne oskrbe bolnikov, dejavna je tudi v Alzheimer Europe in Mednarodni organizaciji za Alzheimerjevo bolezen ADI. Zaradi njenih prizadevanj so v Sloveniji razvili in sprejeli nacionalni načrt za obravnavo demence ter ustanovili na desetine demenci prijaznih točk za bolnike in svojce. Njena zgodba je vir navdiha za mnoge, ki živijo z demenco – žal pa za našo državo še ne!
Natalija Nedeljko
je ena najbolj znanih bork za zaščito živali v Sloveniji. Po poklicu gradbenica, po duši dobrotnica vsako jutro požene kolesje prostovoljnega Društva za zaščito konj in ostalih živali, enega največjih evropskih zavetišč za konje ter enega najbolj dejavnih društev na področju zaščite rejnih živali. To je nekaj posebnega v svetu prav zato, ker so se povezali s pristojnimi inšpekcijskimi službami ter tako s skupnimi močmi rešujejo najbolj obupne primere zanemarjenih živali, društvo pa jih sprejme, rehabilitira, socializira ter jim išče nove domove. Upokojenka, ki dela v Rehabilitacijskem centru Petra, tako s peščico prostovoljcev 365 dni v letu skrbi za več kot 700 živali. Srce ji ne da, da bi bitjem s skrajnega roba človeškega odpada še ona obrnila hrbet. Zato se bo zanje borila do konca.
Irena Orešnik
je agronomka, kmetica, izkušena sirarka in izvrstna strokovnjakinja v statistiki, zato je dobrodošla v mednarodnih ekipah različnih projektov po vsem svetu. Kot soustanoviteljica in predsednica Združenja hribovskih in gorskih kmetov Slovenije se odločno zavzema za do pred kratkim prezrtega hribovskega kmeta in srednje velike kmetije. Mlade kmete in kmetice opogumlja za aktivizem, saj nujnih sprememb namesto njih ne bo dosegel nihče drug. Hribovski kmetje se bomo morali rešiti sami, je prepričana; in s tem ko bodo rešeni pridelovalci kakovostne hrane, bo ohranjena tudi podoba slovenskega podeželja in pokrajine, kot smo jo poznali doslej. S kmetijstvom se pri nas nobena vlada ne ukvarja dovolj resno, je kritična in prepričana, da spremembe dosežeš le, če ti je v resnici mar za tisto, kar počneš.
Draga Potočnjak
je igralka in mirovnica, uveljavljena igralka ter pisateljica. Glas in ime posoja tistim, ki nimajo več ne domovine in ne življenja. Vsaj 45.000 mrtvih Palestink in Palestincev, od tega več kot 17.000 otrok, ni statistika, temveč kri, prelita v še eni nesmiselni, nepravični, nepošteni, nečloveški vojni. Njihova usta so nema – Draga Potočnjak pričuje zanje; njihova imena so prazna, zato jim ona posoja svoje. V preteklem letu je prejela nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo; manj kot mesec dni pozneje je začela desetdnevno gladovno stavko in z njo opozorila na dvoličnost slovenske zunanje politike ter pozvala k priznanju Palestine. Logična poteza pokončne osebe, ki predstavlja vest naše skupnosti in ki se je v preteklosti že z vsem srcem in ugledom zavzela za bosanske begunce, delavce, izbrisane. Je človek, ki nikoli in nikdar ne pristane na manj od človečnosti.
Maja Weiss
je »prvenstveno režiserka«, kot pravi sama, diplomirana filmska in televizijska režiserka, pionirka slovenskega filma, saj je bila prva Slovenka, ki je režirala celovečerni film – Varuh meje leta 2002. Je tudi pedagoginja, ne le za katedrom, že mlada je vodila filmske delavnice, nekateri mladi, ki jih je mentorirala, so pozneje postali filmski profesionalci. In borka za pravice in promocijo žensk, vedno. Aktivistka za ureditev razmer na področju avtizma. Ob vsem tem je posnela 60 filmov, največ dokumentarcev, ki odpirajo prepotrebne polemike. Mirna in mila ženska, ampak pod to milino je neutrudna borka, ki nikoli ne odneha. »Krivice me še vedno bolijo kot pred 40 leti, v tem je moje srce še vedno enako, pa tudi um. Vodi me konkretni idealizem,« pravi ženska, ki se je nekoč označila za večno učenko. To je Maja: milina, neupogljivost in veliko srce.
Tatjana Zorko
je srčna kardiologinja, ki je zaradi težkih preizkušenj začela raziskovati svojo duševnost in se izšolala za psihoterapevtko. V pokoju še vedno deluje v zdravstvenem centru, kjer s toplino in sočutjem pomaga bolnikom razumeti izvor njihovih težav; svojo telefonsko pa javno daje na voljo za brezplačne nasvete. Nadvse rada je zdravnica in uživa v pogovorih z bolniki. »Čutim, kako v odnosu s človekom, ki je bolan, lahko s poslušanjem in spraševanjem gradim nekaj, kar zdravi oba.« Pogovor je postavljala celo pred strokovno znanje in si za bolnika vzela trikrat več časa, kot je predpisano – na to je najbolj ponosna. Vsa leta se je učila metod povezovanja telesa, duše in duha. Tako je iz mlade zdravnice postala modra zdravilka, ki nam polaga na srce, da skušajmo živeti pristno, preprosto in zadovoljno. »Če smo dobri in delamo dobro, to odpira srce. Odprto srce pa je bolj zdravo srce.«
ZAHVALA: Posebej toplo se za gostoljubje zahvaljujemo hotelu Antiq Palace v Ljubljani. Prijetno se je bilo družiti in spoznati letošnje nominiranke za Slovenko leta v pritličju navdihujoče kulturno-zgodovinske stavbe, v kateri domuje Antiq Palace. Ta svojim gostom ponuja prekrasne notranje prostore z vrtovi ter butično nastanitev v sobah in apartmajih; je član združenja Historic Hotels of Europe, evropskega združenja butičnih nastanitvenih objektov zgodovinske, kulturne in arhitekturne dediščine Evrope.
