Pametno bi bilo, da koncerta ne zamudimo, saj vse kaže, da bo v kratkem tudi ona večino nastopov imela v tujini. Tako kot Joker Out je dobro izkoristila prepoznavnost, ki ji jo je prinesla Evrovizija, in je v zadnjem času zelo veliko na poti, še posebej v Beograd, kjer jo že prepoznavajo celo na ulici! Ker se v zadnjem času zelo poglablja v psihoterapijo, je dobra sogovornica ne le o glasbenih temah, temveč tudi psiholoških.
Pred kratkim ste povedali, da ste imeli zdravstvene težave. Sta bila razlog Evrovizija in ves stres okoli tega?
Zbolela sem pol leta pozneje, tako da to očitno ni bil tak stres. Vedno sem čutila, da bom šla na Evrovizijo, in ta občutek je bil tako močan, da sem bila kar pomirjena, tudi ko sem pristala na drugem mestu. Če bi šla na Evrovizijo prej, bi bilo zame gotovo bolj stresno, kot je bilo letos. Od vseh treh skladb, ki sem jih pela na Emi, sem bila pri Veroniki daleč najbolje pripravljena. Bi se pa danes čisto drugače šla Evrovizijo. Sicer pa ne poznam človeka, ki bi lahko brez stresa izpeljal tako velik projekt. Zelo sem vesela za to izkušnjo, ker ni samoumevno za slovenskega izvajalca, da dobi priložnost tudi zunaj naših meja. Veliko podpore sem dobila z Balkana, ogromno novih možnosti. Evrovizija odpre marsikatera vrata, ali greš skoznje, je pa odvisno od tebe. Za prodor v tujino moraš veliko delati. Ker smo majhna država, smo že na začetku v slabšem položaju.
Pravite, da skozi svojo glasbo razkrivate najgloblja čustva in misli …
Zame je glasba prvi jezik, in tudi kadar sama sebe ne razumem, pride to na koncu ven skozi glasbo.
No, verjetno se zdaj, ko študirate psihoterapijo, vseeno bolje razumete?
Zdaj res drugače gledam na marsikaj in zagotovo mi je to pomagalo na Evroviziji. Od trenutka, ko si izbran, si kar naenkrat v središču pozornosti, veliko stvari se zliva nate, saj ljudje nate projicirajo tudi veliko svojih strahov in jeze. Bolj ko znaš postaviti jasne meje, pri čemer psihoterapija gotovo pomaga, bolj si stabilen in ne jemlješ stvari osebno.
Ste se odločili za ta študij tudi zato, da bi lažje pomagali sebi?
V prvi vrsti sem šla študirat psihoterapijo, ker sem pri 24 magistrirala na akademiji za glasbo iz solo petja, a še nisem želela zaključiti s študijem, ker rada študiram in me zanimajo še druge stvari. Preden sem šla na ta študij, sem opazila, kako je psihoterapija pomagala moji družini, prijateljem, sodelavcem … Meni se iskanje pomoči pri terapevtu ne zdi nič drugače od tega, da imaš osebnega zdravnika. Mogoče smo mlajše generacije bolj odprte do tega. Terapevt ti pomaga, ne dela pa namesto tebe. To je, kot če bi si v fitnesu najel trenerja in mislil, da ti ni treba ničesar narediti. Zaradi študija vidim vse bolj barvito, če je bilo prej črno-belo. Psihoterapija se mi zdi eden pomembnejših delov mojega življenja. Zaradi nje drugače ustvarjam glasbo. Sicer pa imam ogromno svojih težav, pa saj jih imamo itak vsi, kajne?
Ste pred študijem hodili k psihoterapevtu?
Najprej sem začela študirati, del tega pa je tudi obvezna samoanaliza oziroma lastna izkušnja v terapiji.
Kakšne izzive rešujeta s terapevtom?
Tukaj gre za moj notranji svet in zasebnost, tako da bi z razkritjem tega naredila enako, kot če bi na televiziji pokazala spodnjice. Kar se dogaja pri terapevtskem delu, se dogaja v varnem prostoru, od koder stvari ne gredo ven. Vsekakor je zame to neki odmor enkrat tedensko, kjer eno uro govorim, kar hočem, in je tista oseba tam, da me posluša. Včasih je to samo ventil, včasih dobim nov uvid v neko situacijo … S terapevtom se ukvarjava z zelo različnimi tematikami. Tako kot greš k frizerju, da si urediš lase, greš k terapevtu, da si urediš glavo. Včasih samo pobrišeš prah, drugič pa narediš večjo čistko.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
