Shutterstock

Motivacija je sila, ki usmerja naše vedenje, oblikuje odločitve in določa, koliko energije vložimo v svoje cilje. A čeprav o njej pogosto govorimo kot o nečem preprostem – »sem motiviran« ali »nimam motivacije« –gre v resnici za kompleksen psihološki proces. Raziskave kažejo, da se ljudje razlikujemo ne le po tem, koliko motivacije imamo, temveč predvsem po tem, kakšna motivacija nas vodi. Prav razumevanje te razlike je ključ do trajne notranje moči in osebne rasti.

PREBERITE TUDI:

· Zdravje

Debelost po 40. letu? Vsega ni kriv metabolizem

· Odnosi

Kako se mirno in učinkovito pogovarjati s trmasto osebo

Dve plati iste medalje: zunanja in notranja motivacija

Ena temeljnih razlik, ki jo psihologija motivacije poudarja, je razlika med zunanjo in notranjo motivacijo. Zunanja izhaja iz pričakovanja nagrade ali priznanja – delamo zato, da bi dosegli rezultat, ki ga potrdi okolje. Gre za sistem »če – potem«: če bom uspešen, bom prejel plačilo, napredovanje ali pohvalo. Takšna motivacija je učinkovita, kadar potrebujemo hiter zagon ali jasen okvir delovanja, a se pogosto izčrpa, ko nagrada izgubi svoj pomen.

Nasprotno pa notranja motivacija izvira iz občutka smisla in osebnega zanimanja. To je tista iskra, ki nas žene, ker nas nekaj resnično pritegne – ne zaradi priznanja, temveč zaradi občutka zadovoljstva, ki ga doživimo, ko se učimo, ustvarjamo ali napredujemo. Raziskave potrjujejo, da notranje motivirani posamezniki dosegajo večjo psihološko blaginjo, so bolj odporni proti stresu in doživljajo trajnejši občutek izpolnjenosti.

Šest osnovnih vrst motivacije

Poleg osnovne delitve obstaja več motivacijskih slogov, ki se med seboj prepletajo in v različnih obdobjih življenja prihajajo v ospredje. Motivacija zaradi dosežkov nas žene, da premikamo svoje meje in izboljšujemo rezultate; takšni ljudje pogosto postavljajo visoke standarde in se dobro znajdejo v tekmovalnih okoljih.

Motivacija zaradi moči izhaja iz potrebe po vplivu, vodenju ali spreminjanju sveta okoli sebe – pri tej obliki je ključno vprašanje: »Kako lahko s svojimi dejanji vplivam na druge?«

Kompetenčna motivacija se pojavi, ko nas žene želja po obvladovanju spretnosti in učenju novih znanj. Gre za čisto notranjo obliko zadovoljstva, povezano z napredkom in občutkom »zmorem«.

Motivacija zaradi pripadnosti temelji na potrebi po povezanosti – posameznike vodi želja po sprejetosti, sodelovanju in harmoniji z drugimi.

Dve nekoliko bolj senčni obliki motivacije pa sta motivacija zaradi strahu in občutka dolžnosti. V prvem primeru nas vodi izogibanje kazni, neuspehu ali izgubi; v drugem pa notranje prepričanje, da »moramo«, čeprav si tega morda ne želimo. Takšna motivacija pogosto deluje kratkoročno, a če prevlada, vodi v kronično napetost in izgorelost.

Profimedia

Refleksivna motivacija – korak k zrelem delovanju

Na višji ravni pa se pojavi t. im. refleksivna motivacija, ki je značilna za zrelejše oblike samoregulacije. Gre za sposobnost, da prepoznamo, katere vrste motivacije v nas delujejo, in jih zavestno uravnavamo glede na okoliščine. Oseba z razvitim refleksivnim motivacijskim slogom zna uporabiti zunanjo motivacijo, kadar potrebuje strukturo ali disciplino, notranjo pa, kadar želi ohraniti ustvarjalnost in smisel. To pomeni, da nas ne vodijo več impulzi ali pritiski okolja, temveč zavestno izbrana notranja usmeritev.

Refleksivna motivacija torej ne pomeni, da se zanašamo le na voljo, temveč da razumemo svoje psihološke mehanizme in jih znamo modro usmeriti. To je eden najmočnejših pokazateljev osebne zrelosti in notranje svobode.

Zakaj je poznavanje naše motivacije ključno

Ko razumemo, katera vrsta motivacije pri nas prevladuje, pridobimo dragocen vpogled v svoje vedenjske vzorce. Marsikdo denimo verjame, da mu »primanjkuje discipline«, a v resnici ne razume, da skuša delovati na način, ki ni skladen z njegovim notranjim pogonom. Če nekdo, ki ga žene notranja motivacija, deluje v okolju, kjer prevladuje nadzor, ocenjevanje in tekmovanje, se bo hitro počutil izpraznjenega. Obratno pa oseba, ki jo motivirajo zunanji cilji, lahko izgubi usmeritev, če ji primanjkuje jasnih struktur ali merljivih rezultatov.

Pexels

Zavedanje svoje motivacijske strukture nam omogoča, da prilagodimo okolje sebi, ne sebe okolju. To pomeni, da lahko načrtujemo delo in življenje tako, da podpira naš naravni način delovanja – ne proti njemu.

Kako lahko uporabimo znanje o svoji motivaciji

Prvi korak je opazovanje, kdaj nas nekaj spontano pritegne in kdaj se moramo k dejanju siliti. To razkriva, kateri motivacijski sprožilci delujejo pri nas. Če ugotovimo, da nas močno žene občutek dosežka, bomo morda morali paziti, da ne pademo v past stalne primerjave in izgube veselja do procesa. Če pa pri sebi prepoznamo strah pred neuspehom kot glavni motor, se bomo morali naučiti ločiti zdravo odgovornost od samokritike.

Koristno je tudi, da prepoznamo, kaj nas demotivira. Nekatere ljudi ohromi pomanjkanje povratne informacije, druge pretirana rutina ali preveč omejitev. Ko poznamo svoje psihološke sprožilce, lahko spremenimo pristop – ne le do dela, temveč do celotnega načina življenja.

Pot k notranji usklajenosti

Zreli posamezniki ne delujejo le iz enega vira motivacije, temveč se naučijo prepoznati in uravnotežiti različne. Uspeh pomeni, da znamo uporabiti pravo vrsto motivacije v pravem trenutku: zunanjo, kadar potrebujemo strukturo, notranjo, kadar želimo ustvarjalni zanos, in refleksivno, kadar želimo ohraniti zavestno ravnotežje med obema.

Profimedia

Motivacija torej ni nekaj, kar imamo ali izgubimo, temveč proces, ki se nenehno razvija skupaj z nami. Bolj kot jo razumemo, bolj postaja orodje samoregulacije – ne le za dosego ciljev, temveč za ustvarjanje življenja, v katerem so ti cilji skladni z našimi resničnimi vrednotami.