Že, ampak saj dejanje poguma ni bilo posneti film – noro pogumno je bilo to, da sta se ona in njen partner Blaž Murn pred kamero v filmu Cent'anni povsem razgalila. Ne do gole kože, še veliko huje – do najglobjih čustev! Za kaj takega moraš imeti, spolu primerno, železna jajca ali pa jeklene jajčnike.
Dokumentarec Cent'anni je hotel biti nekaj povsem drugega, spomenik zmagi nad boleznijo, pripoveduje namreč o mladem paru, Maji in Blažu, ki sta skupaj že od srednje šole. Leta 2017 so Blažu diagnosticirali akutno levkemijo. Po brutalni kemoterapiji in presaditvi kostnega mozga se znova sestavi ter leta 2019 odpravi na kolesarsko turo po Italiji. V mesecu dni namerava prevoziti vse etape italijanskega Gira, Maja, diplomirana režiserka, pa bo o tem posnela dokumentarni film. In tako se par in snemalna ekipa z enim kolesom, enim fičkom in dvema avtodomoma odpravijo na dolgo pot, kjer jih čaka za tri Evereste višinskih vzponov. In nekaj presenečenj, o katerih niti ne slutijo.
Blaž postaja vse bolj nezadovoljen. Vse bolj jezen. In se tega sploh ne trudi skrivati. Razmerje, ki se je zdelo trdno kakor kamen kost – levkemijo sta skupaj premagala, za božjo voljo! – se začne polagoma parati in cefrati. Konča se s prizorom v kalabrijski vasici Bova, ko se on po veličastnem izbruhu besa odpelje, ona pa ostane tam, sama in izgubljena.
So filmi, ki se te dotaknejo, nežno in rahlo. So filmi, ki te zadenejo, bum! In potem je še Cent'anni, ki te trešči nekam pod rebra. Ne samo zaradi zgodbe – tudi zaradi zgodbe, seveda, ampak predvsem zato, ker je tako zelo brezkompromisen. Resnica ali pogin. Pred kamero si izrečeta nepopisno osebne stvari. Na dan udarijo nove užaljenosti in stare zamere. Brez cenzure. In kamera, ki si jo podajata, posname vse.
Recenzije filma govorijo o »surovih čustvih«, pa o »lepem filmu«, njegova avtorica in protagonistka Maja Doroteja Prelog pa pravi, »jaz sem si želela, da bi bil ta film surov in lep«.
In je.
Več kot nagrade
»Hrabrost pripovedi« omenja tudi žirija FSF, ki je filmu podelila vesno za posebne dosežke, ampak Maja še vedno ni povsem prepričana: »Sem razmišljala o tem, ker mi ljudje govorijo, kako pogumno – ja, ampak v bistvu sem si sama to zakuhala, saj mi ne bi bilo treba.« Res je, pravim, toda v montaži bi si lahko neštetokrat premislila, si rekla, tole je preveč osebno, tole mora ven, pa tole in tole – a tega ni naredila. »Nekako sem čutila, da me bo to opogumilo, in zdaj vidim, da sem se res spremenila. Včasih sem bila zelo obremenjena s tem, kaj si bodo ljudje mislili o meni, naju, težko sem govorila o svojih čustvih, razen svojim najbližjim prijateljem, zdaj pa to zame ni več bavbav. Pogum je nekaj, kar se zgodi v tihih, intimnih trenutkih, ko se odločimo nadaljevati kljub strahovom, negotovosti, strahu pred ranljivostjo. Da ostanemo zvesti sebi in premagamo strahove, tu jaz vidim pogum. Pa je to lahko nekaj, kar samo jaz vem.«
Ne, pravi, nikoli ni obžalovala, da se je tako razgalila. »Seveda sem imela večkrat na dan mikropanične napade, a od svetovne premiere filma v Trstu nisem več dvomila, niti enkrat nisem pomislila, o ne, kaj sem naredila! Preden je pa film videla publika … hočem reči, ni mi bilo žal, samo strah me je bilo. Ker sem videla potem, kako je ta film vplival name, pa na naju z Blažem, in kako so ga sprejeli moji ožji sodelavci, kolegi – nekaj ljudi je videlo film, ker smo potrebovali odzive, saj sami nismo več imeli distance – videla sem, da je zelo močen. Želela sem si, da bi bil ta film surov in lep. In prav tako bi ga zdaj opisala. Tole me je najbolj skrbelo: o, ne, zdaj bom pa zamorila gledalce, kakšno težko zgodbo morajo gledati, zakaj bi si kdo sploh hotel to narediti? A ljudje pridejo k meni, se zjočejo in rečejo, jaz sem tudi šel čez to, ali pa moja žena je tudi zbolela, ali pa, zdaj vidim, da moram najprej bolj skrbeti za sebe, potem pa za druge. To mi ogromno pomeni in je več vredno kot katerakoli nagrada.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
