Še vedno odlično sliši, še vedno dobro vidi – pri oseminosemdesetih uporablja očala samo za branje – še vedno ima lepe, goste lase. Pred leti me je neka ženska vprašala, a ne, a ne, Bernarda ima pa lasuljo? Ne, sem rekla začudeno, tista griva je čisto njena. In je še vedno bujna, rdečkasta in lepo negovana. Še vedno je skrbno urejena, lepo oblečena. Mogoče je malce počasnejša, mogoče govori bolj potihem – mogoče, pravim – ampak še vedno je stara Bernarda. Še vedno je zelo direktna, z zavijanjem stvari v celofan se ni nikoli obremenjevala, še vedno ima o vsem svoje mnenje. Ali z njenimi besedami: »Mene še zmeraj vse zanima, sem še zmeraj zelo radovedna, še zmeraj se zelo rada razjezim, še zmeraj marsikoga pošljem v tri krasne.«
Nečloveško zgodaj
Njeno novo domovanje je hiša na hribu, prav na vrhu hriba, v istrski vasici z manj kot 700 prebivalci. Okrog hiše je ogromen vrt – četudi za ograjo – okrog njega so trte in oljke in veliko neba. Krasen razgled imata hiša in vrt, na eni strani je modro morje, na drugi valovijo zeleni griči. Razgled je zelo pomemben in odtehta marsikaj. Tudi če včasih majčkeno pojamra, potem vsakič pristavi »ampak meni je fino«. »Pravzaprav mi ni dolgčas. Sedim, malo meditiram, malo premišljujem, da mi je čisto luštno na svetu … Zdaj sem še premalo časa tu, ampak čisto mogoče, da mi bo še tako dolgčas, da bom tulila. Meni lepa okolica ogromno pomeni v življenju. Če pogledam skozi okno, imam krasen razgled – Koper, zadaj Trst, malo na levo Miramar, potem ladjedelnica … Celo panoramo severnega Jadrana imam. Popolnoma brez problemov bom tu do smrti. Popolnoma brez problemov. Ljubljana se mi je že pred kakšnim letom, dvema malo zamerila. Zdajle povsod blazno zidajo neka draga stanovanja, odkar delajo železniško postajo, so ves čas neke zapore, prometna histerija. Se mi zdi, da Ljubljana ni več tista stara Ljubljana, ki sem je bila vajena. In tako mi je tukaj kar všeč.«
Tisto, kar se je zelo spremenilo, je njen urnik: »Moj dan se začne nečloveško zgodaj. In to popolnoma po nepotrebnem, ker se potem nič ne zgodi vse dopoldne. Ob osmih imamo zajtrk, ki pa se pogosto začne šele ob pol devetih. Ampak slišijo na mile zvoke o slabem počutju. Moje slabo počutje se ponavadi razkadi do pol devetih, potem je pa dobro. To je najhujša točka, vstajanje ob šestih.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 24. junij, 2024.
