Ko bo osmega marca znova stopil pred kamere v novi zabavni oddaji Glasbeni pozdrav, bo to storil povsem trezen. Zadnja tri leta namreč popolnoma abstinira od alkohola. Svoje zgodbe ni delil z nami, ker bi stremel k (medijski) pozornosti, temveč želi z njo opogumiti ljudi, da premagajo sram, zberejo pogum in se podajo na pot reševanja iz alkoholne omame. Dolga je in zahtevna, jo je mogoče premagati!
Na pogovor pride široko nasmejan, spočit in nalezljivo dobre volje. V lokalu, enem od mnogih, ki so blizu RTV in dobro živijo od strank, ki si v vseh mogočih urah dneva naročajo pivo ali »kaj kratkega«, izbere limonado in v njej zelo uživa.
Prvega ne pozabiš nikoli
»Zadnji kozarec alkohola sem popil 13. aprila 2021. Takrat mi še ni bilo jasno, da je odvisnost od alkohola zahrbtna bolezen, ki te ugrabi. Misliš, da imaš pitje pod kontrolo, pa ima v bistvu ono tebe. Nihče ni imun proti njemu, ne duhovnik, menedžer znanega podjetja, pevec zabavne glasbe, zdravnik, delavec, moški, ženska ... Do petindvajsetega leta nisem pil alkohola. Zelo dobro se spomnim prvega kozarca. Bilo je na neki obletnici mature, ko mi je sošolka vztrajno ponujala pivo. Nazadnje sem ga le popil in bil, nevajen pitja, tako zadet, da sem bruhal. To sta bili predalkoholna faza in prva akutna zastrupitev. Jutro potem sem imel strašne občutke krivde, obsojal sem samega sebe in si prisegel, da ne bom nikoli več pil. Pa se tudi tu izkaže tisti prastari pregovor o zarečenem kruhu,« pripoveduje in doda, da je RTV odlično gnezdo za tovrstne podvige. Vedno je dovolj kolegov za pivo in debato po službi. Pitje se je z leti samo še stopnjevalo. Sprva so se zabavali ob koncih tedna, pa se je do ponedeljka nekako spravil k sebi. A sčasoma tudi to ni več zadoščalo za blažitev notranjih stisk. Treba je bilo najti »kompanjone« za pitje ob ponedeljkih, pa torkih, sredah in tako naprej. Veselo je popival do covida. Na koncu kar sam, med štirimi stenami. Doma.
»Šlo je za čezmerno uživanje in zlorabo alkohola. Ste vedeli, da se je med korono prodalo največ alkohola? Ljudje se niso smeli družiti, so pa pili in tako skušali ublažiti negativne občutke, kot so anksioznost, depresija, osamljenost, izgubljenost ... Kljub prepričanju, da alkohol ublaži problem, ga v resnici ne. Ko se strezniš, je problem še vedno tu, poleg tega pa občutki krivde in sramu. Prav tako ne daje poguma, ker imaš čedalje višjo toleranco, pa ga na koncu potrebuješ neznanske količine, da bi dosegel (čedalje slabši) učinek. Uničuje hormona dopamin in serotonin, ki sta 'odgovorna' za dobro razpoloženje, obenem pa občutek za mero. Zato morajo vsi, ki so zbrali pogum in se rešili iz krempljev te omame, abstinirati do konca življenja. Naše možgane je mogoče zlahka prelisičiti. Že samo vonj po alkoholu ali celo samo zvok odpiranja pločevinke v tebi prebudi hlepenje po omami. Res je treba paziti kot hudič, da te skušnjava ne zapelje,« iskreno razlaga Andrej, ki je dno dosegel med korono.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
