Danijela Martinović je eterična dama ljubkega obraza, ki dokazuje, da so stereotipi o blondinkah povsem zgrešeni, saj je ustvarila kup uspešnih projektov, in to ne le na glasbenem področju, poleg tega pa je tudi v zasebnosti znala poskrbeti za svoja mir in srečo. Da je res tako, boste prebrali v njeni avtobiografiji Tuširanje duše, ki je najbolj brana domača avtobiografija na Hrvaškem, sicer pa je po prodaji na drugem mestu, takoj za knjigo Matthewa McConaugheyja in celo pred princem Harryjem. Ob tem njena knjiga ni povsem običajna avtobiografija, saj namesto z intimnimi podrobnostmi Danijela spomine dopolnjuje z življenjskimi lekcijami, ki so gotovo poučne za vsakega bralca.
Videti je, da je vse, česar se lotite, obsojeno na uspeh. Ste imeli kakšne dvome pred novimi podvigi (poezija, dišava ...) ali ste verjeli, da bo vsak vaš projekt uspešen?
Vsakokrat, ko zaidemo na neka nam nepoznana področja, nas prežema strah, ki ga vzbuja neznano. Tako je bilo tudi z mano. Javnost me že dolga leta pozna kot pevko in odpiranje novega poglavja je predme postavilo veliko izzivov. Da ne bo pomote, te konstrukcije vedno izhajajo iz glave, ampak če le za hip skrenemo na področje srca, se vsi dvomi razblinijo. Med bistvenejšimi sporočili, ki sem jih želela prenesti, je prav to – ne dovolite, da vas strah ovira na tem čudovitem potovanju! Šele ko sprostimo čvrsto stisnjene pesti pričakovanja, nam življenje lahko ponudi neverjetna presenečenja.
Vaša knjiga ni običajna avtobiografija, saj pišete več o svojem notranjem svetu kot zunanjem. Na začetku imate stavek: Moje dojemanje resničnosti je lahko za koga fikcija. Ste se zato bolj držali svojega sveta, da ne bi pri opisovanju konkretnih dogodkov imeli težav z ljudmi, ki se stvari spominjajo drugače?
Moje notranje doživljanje stvarnosti je bilo od nekdaj dominantnejše od zunanjega sveta. Pod vsako površino se skrivajo neslutene globine, zato je pomembno, da nikdar, resnično nikdar ne sodimo in ne delamo zaključkov na prvi pogled. Pozornost javnosti je bila vame uperjena, že odkar sem bila dekletce, vendar sem kljub temu živela neko povsem drugo stvarnost. O tem pišem.
Javnost je videla dekle, potem žensko, ki uživa na odru in je vedno nasmejana. Verjetno nihče ne bi pomislil, da je bila vaša pot, kot pišete, »mukotrpna, prepolna samote in obupa«. Kako to, da vam zvezdniško življenje ni prineslo več veselja in sreče?
Za petje sem bila poklicana, to je nesporno. Pela bi, tudi če ne bi bila popularna, pa vendar se je popularnost zgodila in treba se je bilo naučiti kosati z njo. Petje mi je in mi še vedno prinaša veliko radosti ter veselja. Če ne bi bilo tako, bi bilo vse moje delo prevara, laž, tako pa ne želim živeti, kajti življenje je premiera in nima ponovitve. Tisto, kar se je znašlo v središču mojega zanimanja, je moj resnični smisel. Kot zelo mlada in nepripravljena sem si začela postavljati vprašanja o svojem bistvu: Kdo sem? Kakšna je moja življenjska vloga, kot človeka, kot popolnega bitja? Ta vprašanja so mi tako dajala kot tudi jemala pogum in me hkrati dvigala. Vsakdo, ki si je kdaj postavil to esencialno vprašanje, bo vedel, o čem govorim. Tistim, ki si ga niso, pa predlagam, da si ga postavijo, ker jim bo v celoti spremenilo pogled. To je temeljni motiv knjige.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 7. november 2023.
