»Idilično umirjeno življenje v naravi ob morju je bilo za mlado družino idealno,« začenja svojo pripoved naša nekdanja miss. A njena odraščajoča hčerka Mara se je na otoku počutila vedno bolj ujeto, brez pravega socialnega življenja, možnosti treninga atletike na višji ravni in študija. Ne moreš na koncerte, v gledališče …, zato so se pred tremi leti preselili v družinsko hišo v Solunu.
»Nisem si znala predstavljati, ali bom po taki idili na otoku lahko srečna tudi v velemestu. Še vedno imam občutek, da smo tu le začasno, in še vedno se želim postarati v naravi. Lepega dne se bom vrnila nekam ob morje. Sanjam, da bi bili neskončna modrina morja in točka, kjer se horizont združi z morjem, zadnji prizor, ki bi ga videla, preden bi za vedno zaprla oči,« je čustvena.
Pridelovalci maronov
Marin študij je bil le eden od vzrokov za selitev. Georg si je namreč želel biti bliže svojima ostarelima staršema, kadar bi potrebovala njihovo pomoč. »Živita kakšnih 45 minut proč od Soluna, v Kastaneri, vasici na višini tisoč metrov, znani po kostanjih. Tam imava tudi midva štiri parcele s kostanji maroni. Tast naju je naučil, kako skrbeti za drevesa, in midva zdaj to z veseljem počneva. Vsako leto oktobra naberemo okoli osem ton kostanja,« je navdušena. V mestu sta se prav tako hitro znašla. Najprej sta obnovila hišo, zasadila drevesa in si uredila velik vrt. »Pridelujeva svojo zelenjavo,« se pohvali. »Vključila sva se v društvo za zaščito živali, kjer pomagava po svojih močeh, zraven pa skrbiva še za svoje živali.«
Dvema družinskima kužkoma sta se namreč pridružila bulterierka in slepi mucek iz zavetišča. Tudi v Solunu se je zaposlila v jezikovni šoli, kjer poučuje nemščino in angleščino, ter se začela aktivno ukvarjati z atletiko, tako kot hčerka Mara, državna reprezentantka.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 27, 4. julij, 2023.
