Zaposlena na Filozofski fakulteti, kjer je oktobra začela delo pri novem projektu o zgodovini razstavljanja in delala kot kuratorica – nekaj dni pred volitvami je odprla svojo zadnjo večjo razstavo o umetnosti med obema vojnama v Cankarjevem domu –, si umetnostna zgodovinarka in političarka Asta Vrečko niti predstavljala ni, da bo le nekaj mesecev pozneje zasedla zahtevno in odgovorno funkcijo ministrice za kulturo. Čeprav je imela za sabo že nekaj let delovanja v politiki, odločitev ni bila lahka. »Tako kot vsak, ki razmišlja, da bi se podal v kaj takega, sem seveda tudi sama imela pomisleke. Vsak jih ima. To ni funkcija, ki bi si jo ljudje zelo želeli, sploh v situaciji, v kakršni smo se znašli. Politiki je treba tudi vrniti ugled. Vendar smo se na koncu v stranki odločili, da lahko z ekipo na področju kulture dosežemo napredek in spremembe, ki že zelo dolgo čakajo,« nam je razložila, ko smo se srečali v parku Navje, kamor pogosto prihaja z družino – partnerjem Sašem Slačkom, raziskovalcem na Fakulteti za družbene vede, in dveletno hčerko Varjo. Tudi zaradi nje je razmišljala, kaj bi pomenilo za njihovo družinsko življenje, če postane ministrica. Toda že prej je bila vajena del, ki niso bila vezana na osemurni delovnik. Kot raziskovalec imaš pač svoj ritem dela, vedno moraš opraviti kakšna raziskovanja, pripraviti razstavo, kar se vse da, če imaš podporo v partnerju in ožji družini, zato je s temi pomisleki hitro opravila.
Podpora bližnjih in sodelavcev. Sašo je v njej takoj videl dovolj močno osebo, ki bo kos pomembni funkciji, zato jo je pri odločitvi podprl. »Prav nič ni dvomil o meni,« se nasmehne. »To je tako visoka in odgovorna državna funkcija, kulturni sektor pa tako podhranjen in vedno na robu nekih političnih prioritet, da sem se spraševala, ali bom zmogla, ali sem res prava oseba za to mesto.« Ogromno ji pomeni mamina podpora, saj sta zelo povezani, in to, da je vedno pripravljena priskočiti na pomoč pri varstvu male Varje. Veliko oporo pa je našla tudi znotraj stranke. »Pri tako veliki odgovornosti je zelo pomembno imeti okoli sebe ljudi, s katerimi se lahko pogovoriš o težavah. Na ministrstvu in v stranki poskušamo čim bolj kolektivno sprejemati odločitve – navajeni smo se o vseh stvareh odkrito pogovoriti.«
S kulturo od mladih nog. Ministrica, ki ima raje, da jo kličejo kar po imenu, »v kabinetu se vsi tikamo«, pravi, je bila s kulturo v stiku od malega. Očeta je izgubila že pri šestih letih, zato ju je s sestro vzgajala zgolj mama, specialna pedagoginja, ki je učila likovni pouk na šoli za otroke s posebnimi potrebami v Celju. Hčerama je želela približati čim več področij, zato ju je vodila v muzeje, galerije in gledališča po vsej Sloveniji. Končala je tudi nižjo glasbeno šolo klavirja, čeprav pravi, da od takrat naprej ni več igrala. »Kultura me je vedno zanimala z zgodovinskega, raziskovalnega vidika, ne toliko z ustvarjalnega,« priznava. »Ustvarjalci imajo zahteven poklic, za katerega je potrebne veliko nadarjenosti in še več trdega dela. Ni vsak za to. Jaz nimam ustvarjalne žilice. Sem bolj ljubiteljica kulture.« Lepe spomine ima na obiske otroškega Hermanovega muzeja, ki so ga v devetdesetih odprli v Celju in še vedno deluje. »Imeli so maskoto lisjaka Hermana. Takrat se mi je zdelo, da so muzeji prijazne institucije. Vse je bilo vedno zloženo in kategorizirano, pa razumljivo in prijazno do otrok. S sestro sva kar naprej prosili mamo, da naju je vozila tja. Tudi v knjižnici smo preživele veliko časa, doma smo namreč ogromno brale.«
Več v reviji Jana, 12.7.2022
