Na Ivana Krambergerja ima najlepše spomine in rad se nasmeje časom, ki jih je preživel pri Krambergerjevih. Kako pa sta se z Ivanom spoznala? »Ti boš moj natakar, mi je rekel. Kako!? Imam samo kmetijsko šolo. On pa je odgovoril: Ravno takšne želim imeti, ker kmečki ljudje znajo delati in se dela ne naveličajo. Na šole ne dam nič. To sem jemal z rezervo. Čez nekaj mesecev me je poiskal v Radencih, kjer sem živel, in me prosil, naj pridem živet in delat k njemu. Tam sem se počutil tako, kot če bi bil Krambergerjev.«
Pisma bralcev smo pisali njegovi bližnji. Ivan Kramberger je bil medijski zvezdnik, ki ga je Srečko takole opisal: »Vedno je želel, da se piše o njem, ker je imel rad pozornost. Če mediji ne iščejo tebe, jih moraš ti poiskati, je govoril. Če kak teden o njem ni bilo nič napisano, smo pisali njegovi ožji in se podpisovali z izmišljenim imenom, največkrat neznane osebe iz Ljubljane, kar je bilo objavljeno v pismih bralcev. Pričakoval je, da se o njem piše kot o dobrotniku iz Negove. Tak je bil tudi njegov naziv. Pozneje je rad slišal za fenomen Kramberger. Ko sva se usedla v avto, sva od Radenec do Maribora v kioskih kupila vse izvode časopisov, kjer je pisalo o njem. Naslednji dan so časopisi pisali, da je zaradi njega zmanjkalo časopisov. Vse te kupljene časopise je imel spravljene doma v spominski sobi.«
O začetkih tega navdušenja se Lukovnjak spominja: »O njem se je začelo pisati leta 1984, ko se je vrnil iz tujine in leto pred odprtjem negovskega gostišča, potem ko je bil gost v oddaji Mita Trefalta. Tam je povedal, kako bo iz krize rešil Jugoslavijo oziroma Slovenijo, da je treba drugače zaživeti in več dati na sloj, ki je izkoriščan. Skoraj ni bilo dneva, da o njem ne bi pisali. Pozneje, ko je bilo tega manj, je vedno kaj naredil, da so spet pisali. Komu je kaj podaril in pri tem poklical novinarje. Prišel je v trgovino, in kar tako nekomu nekaj kupil, ampak ne brez medijev. Seveda se je o njem spet začelo več pisati, ko je bil predsedniški kandidat.«
Še huje prihaja. Znano je, da je Ivan Kramberger postal slaven zaradi dializnih aparatov. Sogovornik je o tem povedal: »Da, Sloveniji je podaril nekaj dializnih aparatov za čiščenje krvi. Takšnih v Jugoslaviji še ni bilo ali pa so bili zelo dragi. Ampak ti aparati so bili v Nemčiji, kjer je bil zaposlen kot bolniški strežnik, že dotrajani. Ivan jih je obnovil in pripeljal k nam. Enako je bilo z zdravili. V Nemčiji je zbiral zdravila, ki so bila pred iztekom roka uporabe in bi jih zavrgli. Ta zdravila v novi embalaži je pripeljal v Slovenijo.«
Lukovnjak je prepričan, da so ga ljudje tako dobro sprejeli, ker se je vedno zavzemal za malega človeka: »Zanj je bil delavec na prvem mestu. Že takrat je rekel, da so prevelike razlike med plačami, in opozarjal na krizo. Kriza je taka, da delavec nima več kaj vzeti, ker so šefi že vse pokradli, in še huje prihaja, je trdil. Zavzemal se je za večje pravice delavcev in kmetov. Vedno je rad obljubljal.«

Več v Jani št. 24, 14.6.2011