17. maj 2009. Nves Meroi, ena najpomembnejših alpinistk na svetu, in Roman Benet, Slovenec z do zdaj največ preplezanimi osemtisočaki, stojita tisoč metrov pod vrhom Kangčendzenge, tretje najvišje gore na svetu. »Roman se počuti zelo slabo. Pravi, da se mu steza pred očmi izmika. Vsakih deset korakov sede, in ko se znova dvigne, čutim, kako ga teža izčrpanosti vse bolj tlači navzdol. Kaj se dogaja? Ko bi mi vsaj mogel povedati, kje ga boli. Tako pa se vdaja gluhi bolečini, ves zmeden, kot bi se utapljal v morskih valovih in se z njimi neuspešno bojeval.«

Nives, ki tokrat ne pleza samo zaradi užitka – s Španko in Avstrijko tekmuje za mesto prve ženske, ki bi se povzpela na vseh štirinajst osemtisočakov našega planeta – se odloči v trenutku. »Če Roman ne more naprej, tudi sama ne grem. Na vse gore sva vedno prišla skupaj. Kakšen smisel bi imelo, da bi zaradi tekme najin dvanajsti osemtisočak osvojila sama?« Tako se Nives zaradi ljubezni do moža odpove tekmi.

Roman in Nives sta poseben par: ona temperamenta Italijanka, on molčeč zamejski Slovenec. Kljub uspehom sta javnosti precej neznana. Ne spadata namreč med alpiniste, ki se radi sončijo v soju žarometov. Onadva plezata za dušo, na svoj način: sama, brez kisika, brez spremstva višinskih nosačev, brez fiksnih taborov. »Posnemava plezanje v Alpah. Tako najmanj obremeniva goro.« Sponzorjev, ki ljubijo spektakel in hitre podvige, njun način osvajanja vrhov ne zanima. Od tod razlog, da se je Nives sploh prijavila na tekmo za »prvo damo osemtisočakov «. »Če bi zmagala, bi pritegnila kakšnega sponzorja, ki bi podprl najine odprave.«

Namesto dvanajstih osemtisočakov jih osvojita 15. »Z višine 7500 metrov se je bilo skoraj nemogoče vrniti naravnost v bazo. Roman je prepočasi sestopal in ni nama uspelo priti na cilj pri dnevni svetlobi. Na 7200 metrih sva si postavila šotor in noč je bila naporna, nihala sva med nespečnostjo in zaskrbljenostjo. « Takole v knjigi Ne pustim te čakati Nives opisuje, kako težko sta se z Romanom vračala v bazni tabor. Še ves dan sta potrebovala, da sta končno prispela. Potem je šlo še težje. Sestop iz baznega tabora do ceste, kjer ju je čakal džip, da ju odpelje v Katmandu, je bil peklenski. Roman je bil na koncu moči. »Šele takrat sem se zares zavedel, da je z mano nekaj hudo narobe.« Ko sta bila končno doma v Italiji, se je zanj začel križev pot. Človek, ki je do nedavnega pokal od moči, je nemočen čakal, kaj mu bodo zdravniki povedali. »Bil je 13. junij, ko sva z Romanom sedela na hodniku bolnišnice v Vidmu in čakala na izvide. Zdravnica, ki mu je vzela mozeg in kostno tkivo, nama je rekla, naj greva na kavo in se čez pol ure vrneva, da nama bo povedala, ali ima Roman akutno levkemijo ali aplazijo kostnega mozga.« Ko sta se vrnila v ordinacijo, jima je dejala, da ima težjo kostno aplazijo. »Ko sem jo poslušal, sem si oddahnil, ni namreč izrekla besede levkemija. Vesel sem pomislil, da sem spet na konju, dokler mi zdravnica ni razložila, da imam bolezen, ki je še hujša od levkemije.« Roman je namreč zbolel za nečim, kar je v smrt pahnilo ljudi po katastrofi v Černobilu, za posledicami te bolezni je umrla tudi Marie Curie. Romana so po postavljeni diagnozi takoj namestili v izolacijski sobi, v njej je ostal dva meseca. Nives se tega obdobja dobro spominja: »Bolezen je kruto posegla v najino življenje, najin običajni življenjski ritem je bil prekinjen. Toda po instinktu sva še naprej živela tako, kot znava: povezana v navezi, kot bi plezala po gorah. Korak za korakom sva se vzpenjala, ne da bi se vprašala, zakaj. Že po naravi molčeč je Roman zdaj postal nem.« Tako kot v gorah so bili tudi na tej poti vzponi in padci. Ker zdravila niso ustavila bolezni, so se zdravniki odločili, da mu presadijo kostni mozeg. Čez pol leta pa nov šok: »Presaditev ni uspela. Čeprav se običajno zdravljenje s tem konča, so se zdravniki v mojem primeru odločili, da poskusijo še enkrat, in sicer z istim darovalcem. Sicer se je že zgodilo, da so opravili različne dvojne presaditve, vendar še nikoli z mozgom istega darovalca.« Po drugi presaditvi se je Romanu vendarle nasmehnila sreča: kostni mozeg mladega darovalca iz Nemčije je drugič odlično opravil svojo nalogo. »Takoj mi je bilo bolje.« Dve leti po izbruhu bolezni sta počasi spet začela živeti kot prej. Hodila sta na dolge sprehode, Nives je spet morala živahno stopiti, da je dohitevala Romana. Ko se je začelo poletje, sta šla za pokušino prvič plezat v zahodne Alpe. 13. junija, natančno dve leti od začetka vzpona na usodni osemtisočak Kangčendzenga, pa sta stala na vrhu štiritisočaka Gran Paradiso. Jeseni sta šla poskusit še, kako se bo Romanovo telo odzivalo na višini 6000 metrov. »V Nepal, na goro Mera Peak, so z nama šli še trije zdravniki, ki so me zdravili. Tam sem ugotovil, da sem enak kot pred boleznijo. Še danes sem hvaležen zdravnikom, da so prekršili protokol, in seveda darovalcu, ki mi je dvakrat daroval svoj kostni mozeg.« Leto 2011, ko je Roman na gori Mera Peak ugotovil, da je spet zdrav, bo za Nives in Romana za vedno ostalo v spominu kot njun osvojeni petnajsti osemtisočak (na svetu jih je samo štirinajst, petnajsti je bil zanju njegova bolezen).

Več v reviji Zarja št. 9. 28. 02. 2017