Mateja Jordovič Potočnik je svobodna fotografinja, ki pa je zagotovo najbolj predana Jani, kjer je po končani oblikovni šoli in mladostnem iskanju začela svojo pot poklicne fotografinje. Zato jo imamo za svojo. Mateji je poklic fotografinje pisan na kožo in ona ima to svoje delo neskončno rada. Njene fotografije odsevajo njen značaj. Na njih sta ujeta tako njena razpršenost na tisoč stvari kot njen občutek za podrobnosti. Tokrat je predstavila slike, ki jih je posnela na svojih kulinaričnih potepanjih.
 

Mmmm ..., kako je to dobro, je pogosto slišati iz Matejinih (polnih) ust, ker rada je in ker je uživačka. Mateja rada DOBRO je in rada fotografira hrano. A ta njen odnos do hrane ni tako preprost. Ljubezen do dobrega ne prihaja samo skozi želodec – pri Mateji pač tudi skozi objektiv.

Kulinarika jo očitno obseda nezavedno, številne fotografije hrane pa zgovorno pričajo, da se v to področje čedalje strastneje poglablja. Pa tudi sicer se na kulinarična potepanja odpravlja z vse večjim žarom.

Mmmm ..., pravi Mateja, tudi ko fotografira. Sicer pa tisti, s katerimi je sodelovala – kuharji, vinarji, sirarji, lastniki domačij, restavracij ... – že vedo: če želijo dobro fotografijo, je ne smejo pustiti (preveč) lačne ... Najprej jo morajo nahraniti.

Morda je ta trditev malce pretirana, a v njeni družbi je vedno veliko smeha, hitenja, nekaj zamujanja, včasih malo zmede, pozabljena lučka, prazne baterije, pozabljena bliskavica in – celo doma pozabljen fotografski aparat. To prav dobro vemo njeni kolegi novinarji. Je pač ženska, ki nenehno hiti, kar seveda ni nič nenavadnega, saj je mamica samohranilka, ki, odkar ji je pred tremi leti umrl mož, sama skrbi za dve deklici.
Pravzaprav se človek pri Mateji že kar boji, da se bo raztreščila zaradi dela, načrtov in (kako absurdno) strahu, da ji bo dela zmanjkalo, nato pa vse več kot uspešno pripelje do konca. Odlična je pri ustvarjanju portretov, reportažnih fotografij, krajinskih prizorov, fotografiranju otrok, družin in vseh tistih dogodkov v človekovem življenju, ki si jih želimo za vedno vtisniti v spomin.
Ob takšnih priložnostih se vedno pokaže, da se zna ustaviti v pravem trenutku in za vedno ukrasti to prepletanje svetlobe, resnice in iluzije, ki nam za vedno lepša življenje. Takoj nato pa znova hiti ... In blagor tistemu, ki jo dohiti, saj bo nagrajen s fotografijo, z odličnostjo in njenim osebnim pečatom.

Razstavo je posvetila spominu na pokojnega moža Uroša Potočnika, fotografa, ob katerem se je učila zakonitosti slikanja hrane. Slike, ki so ponujene tudi v prodajo, bodo do 3. avgusta na ogled na vrtu in v notranjih prostorih Trattorie Katrca 1905 v Rožni dolini v Ljubljani. 

 Več v Jani št.24, 15.10.2010