Največja je morda ta, da so ga postavili živemu človeku, kar ni ravno v navadi, razen v nekaterih precej neobičajnih državah. In ta človek, pisatelj Boris Pahor, je bil pri odkritju njemu posvečenega spomenika zraven. Prizor je bil precej anekdotičen, saj je drobceni pisatelj zrl v obličje svoje gigantske podobe. Ker je živa legenda in legende so velike, je pač dobil tudi velik spomenik, se branijo snovalci in ustvarjalci. In investitorji.

Kajti bronasti Boris Pahor nosi tudi torbo, na kateri zelo očitno piše MK, torej Mladinska knjiga, ki je izdala večino njegovih del. Po eni strani nas veseli, da ima omenjena založba znova toliko denarja, da ga lahko vlaga tudi drugam, ne samo v knjige, po drugi strani pa se vendar postavlja vprašanje, veliko skoraj kot omenjeni spomenik – ali lahko brez sramu uporabimo za EPP čisto vse načine, tudi spomenik nespornega velikana slovenske kulture? Običajno na spomenikih zaman iščemo podpis umetnika, ki ga je naredil, saj se »ve«, kdo je bil, ali pa piše zraven na posebnih tablah. Le iz kakšne bežne krace kje pri strani ali na dnu lahko poznavalci razberejo, kdo je avtor. Zanimivo je, da si pisatelj, ki ne biva samo v bronu, ampak je še živ in cel, s tem ni belil glave, če je preklicano torbo sploh opazil. V preteklosti je namreč zavrnil kar nekaj nagrad, je pa res, da ne zato, ker bi si s tem kdo delal reklamo, ampak zaradi precej pomembnejših razlogov – ker so ga denimo razglasili za častnega meščana Trsta zaradi boja proti nacizmu in komunizmu, ne pa tudi proti fašizmu. Naslov je sprejel šele po tistem, ko je naslednji župan napako popravil. Kaj bi storil, če bi si vendarle bolj zavzeto ogledal tisto torbo?

Spomenike običajno postavljamo zaslužnim ljudem po njihovi smrti, ko je povsem jasno, da niso storili nič spornega. Seveda so tudi izjeme, celo v državah z visoko stopnjo demokracije, ampak takšnih časti so večinoma deležni le kralji in kraljice, ko so že v dokaj poznih letih. Smo pa imeli seveda v nekdanji Jugi tudi svojega kralja – Tito je bil povsod, na šolskih stenah, v uradih, na trgih, v preddverjih in seveda v imenih mest in glavnih trgov. Kar lep čas so imeli pravico do omembe še za svojega življenja tudi nekateri drugi revolucionarji, a so si tovariši kmalu premislili in odredbo ukinili. Starejši kolegi so mi smeje se razlagali, kako so na neki železniški postaji s postajne zgradbe metali tablo z napisom Rankovićevo v koprive ravno takrat, ko je bila na postaji množica potnikov. Lepo so se zabavali, saj grobijanski Ranković pač ni spadal med najbolj priljubljene politike. Spoznanje, da so politiki lahko pokvarljivo blago in da je s poimenovanjem šol in graditvijo spomenikov pametno nekoliko počakati, je torej prevladalo tudi v nekdanjem režimu.

Sploh pa – saj se spomnite vseh peripetij zaradi spomenika Janezu Drnovšku? Ko sem na koncu intervjuja hotela podražiti iskrivega dr. Franceta Bučarja, ki ima nesporne državniške in ustavnopravne zasluge za Slovenijo, za kateri trg, ulico, šolo bi želel, da jih nekoč poimenujejo po njem, kam naj postavimo njegov spomenik, je dobil pravi napad besa. Naj nikomur ne pride niti na misel, da bi ga kje omenjali, je rjovel. Pa čeprav je bil tudi legenda.