Pisana druščina približno petdesetih eksotičnih živali – med njimi so tudi kače, kuščarji in veliki pajki – je z njihovo lastnico, biologinjo Niko Leben, pred kratkim zaživela v novem domu v slikoviti vasici nad Krškim, kjer si bo Nika nekoč v prihodnosti morda celo izpolnila željo in uredila mali živalski vrt. Malce drugačne živali so pot do nje našle po naključju – sprejela je izziv in vzgojila 18 kačic iz jajčk, ki jih je prinesel neki študent. Eno je obdržala, jo vzljubila in kmalu se je njena zbirka začela širiti. Ker se je tudi sama morala osvoboditi strahu pred kačami, ji je danes v največje zadovoljstvo ljudem pokazati, kako lepe so pravzaprav te živali. Njeno poslanstvo je širiti pozitiven odnos do eksotičnih živali, pravi. Dan, preden smo jo obiskali, je preselila še zadnjih petnajst največjih živali, ki so se hitro navadile na večji življenjski prostor.

Velike kače so kar nekaj časa lezle naokoli in raziskovale, potem so se zadovoljno umirile. Legvan pa je bil tako vznemirjen, da mi je skoraj pobegnil. Vedno je tako, ko pridejo v novo okolje,« je povedala Nika. S fotografom sva jo našla pred krožno žago, saj je izdelovala terarij za enega od svojih ljubljenčkov, ki so v manjših kletkah še čakali na novi dom. Človek se mora vsega naučiti, se je nasmehnila in nama zaupala, da sta vse terarije z možem izdelala sama. S tem prihraniš, pa še zadovoljen si, ker veš, da so delo tvojih rok. Dom eksotičnih ljubljencev nastaja v nekdanji moževi medarni zraven hiše, v katero sta se preselila. Pri vratih so nas najprej veselo pozdravili trije dihurčki. »Čeprav me poznajo po kačah, kuščarjih in pajkih, pa so dihurčki moje najljubše živali,« se je raznežila, ko je vzela v naročje najmlajšega in najbolj požrešnega Zobka. Med božanjem je zadovoljno odprl gobček in pokazal precej krivo izraščene spodnje zobke – in takoj je bilo jasno, od kod mu ime. »Dobila sem ga od socialne službe, ker njegova lastnica ni več mogla skrbeti zanj. Nameravala sem ga oddati, pa mi je tako prirasel k srcu, da je ostal,« se je nasmehnila.

Nato je iz terarija vzela goža, ki nad razkazovanjem ni bil preveč navdušen in jo je najprej hotel kar ugrizniti, nato pa se je umiril. »Dolgo že ni bil v rokah, pa se je malce odvadil,« se je nasmehnila. V svoji zbirki ima samo nestrupene kače, zato se takih ugrizov niti ne boji, pravzaprav jih je vajena. Malce nevarnejša je bila pred leti nezgoda s štirimetrskim albino pitonom. »Pravzaprav sem bila sama kriva, ker nisem bila dovolj pazljiva. Kače sem hranila s podganami, nato pa sem začela čistiti pitonov terarij, ne da bi si prej umila roke. Zaradi vonja je kača mojo roko zamenjala za podgano, ugriznila in se mi začela ovijati okoli roke.« Mrzlično je razmišljala, kaj naj stori. Na srečo je imela pri roki alkohol za razkuževanje, s katerim je kačo polila po nosnicah, in ta jo je takoj spustila. »Ker ima močan ugriz, me je roka precej bolela,« je priznala in dodala, da je od takrat veliko bolj pazljiva. »Vsaka šola nekaj stane. « Sprehodili smo se še do kuščarjev. »Bradato agamo sem dobila iz živalskega zavetišča. Verjetno je nekomu ušla, ker je zelo hitra in moraš biti res pazljiv, da ti ne uide.« Posebno presenečenje je bila ljubka drevesna žabica, za katero si je morala prej navlažiti roko, da ne bi poškodovala njene občutljive kože, nato pa smo pokukali še med ptičje pajke.

Vse se je začelo s kačjimi jajčki. Ko je kot laborantka delala na katedri za etologijo na Biotehniški fakulteti, je skrbela za različne živali – med njimi tudi za ribe in miške. Včasih jo je kakšen študent prosil za miško, da bi nahranil svojo kačo, tu in tam pa so prinesli kače s sabo in lahko jih je pobožala. Zelo so ji bile všeč, čeprav se jih je kot majhna bala, priznava. »Všeč mi je njihovo gibanje, nežna luskasta koža, ki jo je tako prijetno božati, barve …« Potem pa ji je eden od študentov prinesel osemnajst jajc rdečega ameriškega goža. »Natančno sem preštudirala, kakšne razmere so potrebne, da se mladički izležejo, poskusila in na koncu je iz jajc prilezlo osemnajst kačic bele, rjave, črne in rdeče barve. Zelo zanimivo jih je bilo opazovati. Prvi dan namreč samo pokukajo iz jajčka, šele naslednji dan prilezejo ven. Enega sem obdržala, to je bila moja prva kača Rozika, ki nam je nekaj let pozneje na snemanju oddaje Top model ušla. Več dni sem jo iskala, pa je nisem našla.«