Mateja J. Potočnik

Pogovarjati se z Jurijem Součkom, legendo, je poseben privilegij. Jurij je prava zakladnica spominov na povojno gledališče, o katerem vemo zelo malo. O igralskih in pisateljskih velikanih, ki jih je častil kot bogove. Sam je bil igralski in režiserski upornik, med ustanovitelji Odra 57. Poln je anekdot, ki jih pove s posebnim smislom za humor. Bliža se devetdesetim, pa je pronicljiv in bliskovit kot strela. Kako po njegovem doživiš visoko starost: tako, da dolgo živiš.

Naštejte mi nekaj svojih najljubših vlog.

Kakšne vloge niso bile najboljše, ali po moji ali po krivdi koga drugega, starejši ko sem, manj rad se jih spominjam. Samo tistih, pomembnejših v svojem življenju: Kdo se boji Virginie Woolf z Duško Počkaj ter Arhitekt in asirski cesar Fernanda Arrabala  v Mali drami. V sezoni 48/49 sem bil prvič angažiran v Drami kot stalni statist, z imenom in priimkom. Prej sem že igral fantiče, kmetiče, toda tisto ne šteje. Prvo pravo vlogo sem dobil leta 1948. Bil sem druga ali tretja generacija, ki je prišla z igralske akademije, pa nismo bili preveč zaželeni. Takrat so bili v Drami zbrani najboljši amaterski igralci brez igralskih šol, saj jih pri nas še ni bilo, niso imeli gledališke izobrazbe. Preden so bili poklicani v Dramo, so imeli drugačne poklice, bili so uradniki, tudi policaji ... Za igralski poklic so opravili kakšne tečaje, doma ali v tujini. Tudi o opernem angažmaju je odločala predvsem »milina glasu«. Šlo je predvsem za talent, za osebnost in karizmatično energijo.

Kako je bilo za vas kot mladega igralca?

Zelo smo spoštovali takratne kolege igralce. V »obrekovalnici«, ki je bila samo malo večja soba z električnim kuhalnikom za kuhanje kave in redko tudi kakšne kranjske klobase, smo bili mladi akademiki čisto tiho, z odprtimi usti smo gledali in poslušali te veličine. Razlika med njimi in nami je bila vidna tudi pri plačah. Če se prav spominjam, je bilo 14 plačilnih razredov z razponom sedemkratnika. Žal se je kasneje ta plačilna lestvica precej spreminjala, jasno, na slabše. Gledališče je bilo trdno zasedeno po fahih, ki jih ni bilo mogoče ukiniti. Mlad igralec, ki je igral ljubimske vloge – to nisem bil jaz –, je začel s princem v Sneguljčici in do penzije, če je bil dober in še živ, prigaral do kralja Leara. 

Koliko let ste bili v Drami?

Polnih štirideset. Bil sem upornik. Doma niso radi videli, da sem se odločil za igralski poklic, a s tem sem pač živel. Počel sem vsemogoče, da sem si zaslužil za študij, delal sem na radiu, tudi kot knjigovodja, saj sem končal diplomo na štiriletni trgovski akademiji. Takrat je bilo tako, da starši, ki niso bili premožni, skrbijo za svoje otroke do končanega šolanja. Potem pa kakor kdo.

Celoten pogovor z Jurijem Součkom si lahko preberete v 44. številki revije Zarja. (30.10.2018)