Šimen Zupančič

Cenjena profesorica, antropologinja in strokovnjakinja za antiko združuje v sebi usodno kombinacijo: neverjetno količino znanja in upornost. Nikoli se ne bo prenehala bojevati za pravičnost v družbi. Sooblikovala je prvo jugoslovansko peticijo (o smrtni kazni) in kot predsednica Odbora za zaščito svobode izražanja v Beogradu v svojem mandatu (1986–1989) napisala več kot 50 peticij. Pogovor z njo zagotovo širi obzorja, prav tako njena številna dela: več kot 70 knjig in zbornikov, 500 znanstvenih študij in več kot 1500 esejev in prevodov iz grščine, latinščine, francoščine in angleščine.

Prav pred kratkim je iz tiskarne prispela njena nova knjiga, tokrat roman z naslovom Ravnoteža – o ženskah v Beogradu v času jugoslovanske vojne. Še vedno pa v širši javnosti precej odmeva knjiga Kuhinja z razgledom, ki je Svetlano Slapšak popeljala do bralk in bralcev manjših slovenskih krajev, do srečevanj v lokalnih knjižnicah. »Končno sem dobila priložnost pogovarjati se z ljudmi, ki niso metropolitanska elita, ampak so elita duha. To pa v Sloveniji še vedno obstaja! In to je imenitno. Veselim se takih dogodkov!« Ljudje, ki so odprti, radovedni, logično premišljujejo in so dovzetni za novo znanje, se ji zdijo preprosto fantastični.

Njena mati in babica, ki sta jo vzgajali, sta imeli jasno idejo, kako naj ravna človek skozi svoje življenje – naj bo miren, naj se ne upira. Ampak vse, kar sta mati in babica počeli, je bilo temu nasprotno. Imeli sta jasno predstavo o svobodi, izobraževanju, o ženskah, ženski svobodi, ženski samostojnosti … »Kako na taki osnovi ne postati upornica? Ko sem to začela postajati, sta rekli: no, prav, kar sva naredili, to zdaj imava!« se zvonko zasmeje Svetlana. Njeni ženski sta ji zmeraj pustili vso svobodo. 

Prihaja iz zelo skromne družine, za kakršne v zahodnem svetu ne bi bilo mogoče, da se otroci iz njih ukvarjajo s humanistiko. »Prišla sem v klasično gimnazijo, kjer jih je bilo nekaj iz tako imenovanih starih beograjskih družin, nekaj pa je bilo meni podobnih revežev in tudi nekaj Romov. Za mlade je ogromna olajšava, če se jih od mladih let poučuje o enakosti, pri čemer ne smemo pozabiti o učinku tega na družbo,« opomni Svetlana Slapšak. »Ko danes mladi ekonomisti izhajajo iz thatcherizma (prosti trg, več moči gospodarstvu, manj državi, spodbujanje podjetništva, idealiziranje kapitalizma, vera v posameznika, op. a.) in iz tega, da je vse odvisno od posameznika, naj pomislijo na to, kakšne možnosti imajo tisti res sposobni, ki jim že na začetku ukineš vse možnosti, da bi se lahko razvili. Sila pomembno je, da ima torej mlad človek možnost izobrazbe in svobodo izbire. Če nekdo hoče biti arheolog, zakaj pa ne? Nobena družba ne more brez arheologije.«

Za preživetje gre. Trdno verjame v univerzalni temeljni dohodek. »Pa ne samo zato, ker z njim že eksperimentirajo v Kanadi, na Finskem in Švedskem, v osemdesetih letih je veliko zahodnoevropskih držav imelo tako imenovano državo blaginje, ki je s pojavom tacherizma izginila. Na Nizozemskem so ostanki tega sistema v ureditvi statusa umetnikov oziroma kulturnih delavcev. Če hoče živeti in ustvarjati po svoje in pri tem ne živeti v bedi, mu je to omogočeno tako, da z državo sklene pogodbo, od katere dobi približno 2000 evrov na mesec in socialno stanovanje ter se obveže, da se ne bo zaposlil. Ima popolno svobodo in lahko preživi. To je za ogromno kulturnih delavcev edina rešitev,« je prepričana Svetlana Slapšak, ki nato zavzeto razmišlja še radikalneje. »Vsaka družba ima določeno število ljudi, za katere je veliko bolje, da ne delajo. Naj samo mislijo! Ali veste, kakšno korist ima družba od takih ljudi? Od takšnih, ki so mirni, nenasilni, hočejo pomagati, katerih poklic je, da mislijo in občasno podajo kakšno dobro rešitev. Pesniki – naj vendar sedijo v travi in pišejo pesmi! In naj imajo plačo. Korist od občutkov državljanov, ki berejo in poslušajo poezijo, je ogromna – izziva občutke, premišljevanje, ne agresije. Užitek v umetnosti izboljšuje državljane – kako postaviti ceno za to? Posebej če ima EU dovolj denarja za vse državljane in še prostora za nove.«

V teh časih, ko moramo biti vsi produktivno usmerjeni, je takšne predloge težko doumeti. »Produktivno usmerjeni v krajo, da se razumemo! Nič drugega. To je novi kapitalizem in pozabljanje težav drugih, nasilna struktura družbenih razredov, v katerih talent, sposobnost in iznajdljivost ne pomenijo nič.« Meni, da bomo ljudje uničeni, če ne bomo spremenili sistema. Gre za preživetje, je prepričana. »Sanders si je po 60 letih v Ameriki upal izreči besedo socializem in dobil neverjetno podporo! Vsi pametni ljudje današnjega časa govorijo o socializmu kot edinem (začasnem) izhodu,« pravi Slapšakova, ki je od prejšnjega sistema pričakovala boljši socializem in je še vedno na preži. Na Svetlano Slapšak se lahko zanesemo. Mnenja in ocene družbenega stanja podaja ostroumno, podkrepljeno z obilo znanja. 

Ženske in begunci. Je tudi zagovornica ženskih kvot tako v politiki kot v gospodarstvu, saj je tako edino pravično. Globoko je prepričana, da bi več žensk temeljno popravilo stanje na političnem prizorišču. »Zagotovo bi se same veliko bolje dogovorile o določenih zadevah, ki so danes zaradi patriarhalnih meril in obnašanja moških preprosto nedosegljive. Ženske so se za neko korist v določenem trenutku sposobne odreči tudi svojim najpristnejšim in najglobljim političnim prepričanjem,« pravi humanistka, ki v tej veji znanosti vidi zibelko misli o uporu. Zato je humanistika marsikomu problematična. »Ker v humanistiki nekateri ljudje mislijo – o družbi in o tem, kaj je nepravično in kaj bi morali spremeniti.«

Tudi sama je mnogo spreminjala, se bojevala, nikoli ni v resnici utihnila. V Jugoslaviji so ji trikrat odvzeli potni list, jo tako in drugače preganjali, zato ni čudno, da je potem v Ljubljani svoj dom ponudila številnim bežečim. V nekem obdobju je v njenem domovanju prespalo 40 ljudi – francoski profesor s študenti in skupina, ki je čez Madžarsko bežala proti Zahodni Evropi. »Vse je mogoče!« se zasmeje profesorica, ki v prostem času plete, z mamo je tudi ogromno šivala, ustvarja kolaže, pred kratkim pa je narisala lutke za gledališče senc Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš.

Mateja Jordović Potočnik