V Sloveniji se je v zadnjih štirih desetletjih močno zmanjšalo število dni, ki jih mali bolniki preležijo v bolnišnicah, kar je velik uspeh. Zato pa se je opazno dvignilo število otrok, ki jih vanje napotijo. To ni posledica novih in hujših bolezni ali slabšega zdravstvenega stanja. Zdi se, da so starši prepričani, da je za malčka najbolje poskrbljeno v bolnišnici, in si zato močno prizadevajo za hospitalizacijo. Najverjetneje preveč. Otroku s tem namreč ne delajo vedno usluge.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je Slovenija v vrhu evropskih držav pri hospitalizaciji otrok. Višja je le še v Litvi. Prav tako imamo izredno majhno število dnevnih obravnav, samo deset odstotkov. Nizozemska na prvem mestu jih ima, za primerjavo, več kot sedemdeset. Dnevna obravnava ali dnevna bolnišnica pomeni, da otrok pride v bolnišnico, ga pregledajo, naredijo vse potrebne preiskave, dobi zdravila, nato pa gre lahko spet domov. Seveda to ne velja za tiste bolnike, ki morajo zaradi bolezni biti v bolnišnici. Takih je veliko manj, kot mislimo.

Bolnišnica ni vedno najboljša rešitev. Priznani pediater profesor Pavle Kornhauser, ki je po upokojitvi nadvse aktiven, se že desetletja trudi, da bi bilo bolnišničnega zdravljenja otrok čim manj, ležalna doba pa čim krajša. »Ko sem bil otrok, sem v bolnišnici zaradi škrlatinke preležal šest tednov. Tega si zdaj ne moremo več niti zamisliti.« Pri tej in številnih drugih boleznih bolnišnično zdravljenje zdaj ni več potrebno ali pa je precej krajše. »Vedno poudarjam, da je tudi najboljša bolnišnica za otroka slaba. Je vir okužb in otrok ima z vsakim dnem več možnosti, da se česa naleze.« Poleg tega še zlasti starejši dojenčki in predšolski otroci težko prenašajo spremembo okolja in ločitev od staršev. Imeti otroka v bolnišnici je velik stres tudi za starše. Ti so sicer lahko z njim in jih zdravstveno osebje k temu tudi spodbuja, a je ta ureditev daleč od udobja in občutka varnosti doma. Nega in počitek v lastnem domu sta vedno najboljša izbira, če je to le mogoče. Dr. Kornhauser je zato odločen: »Naloga pediatra je omogočiti, da otrok ne bo v bolnišnici niti uro dlje, kot narekuje sodobna medicina.« Za ta namen je minister Marušič imenoval delovno skupino pod vodstvom prof. Kornhauserja, ki je ugotavljala vzroke za visoko stopnjo hospitalizacije pri nas in pripravila predloge, kako jo zmanjšati.

Velik uspeh, a rezerva je še. Ležalne dobe so se v zadnjih štirih desetletjih močno skrajšale. Od 14,3 dneva v letu 1972 so upadle na 4,8 dneva v 2009, tudi število hospitaliziranih otrok se je skoraj prepolovilo. Res je sicer, da je otrok manj, a priznati je treba, da je to velik uspeh. Še so rezerve, opozarja prof. Kornhauser. Preseneča tudi stopnja hospitalizacije otrok, ki se je v tem času zvišala. Na tisoč otrok jih je bilo pred štiridesetimi leti sprejeto v bolnišnico 111,5, danes jih je kar 131,5. Za to niso krivi ne porast obolenj, ne nove in hujše bolezni, minilo je tudi nesrečno obdobje, ko so bile bolnišnice plačane po zasedenih posteljah. Takrat je prof. dr. Kornhauser na lastna ušesa slišal enega vodilnih v bolnišnici osebju reči: »Če postelje ne bodo zasedene, ne bo plač.« Seveda ni bil izjema. Drugače se pri takšni ureditvi skorajda ni dalo razmišljati. A sistem je zdaj drugačen in denar ni več razlog, da se otroke zadržuje v bolnišnicah. Razlog je drugje, rešitev pa člani delovne skupine vidijo v prizadevanju pediatrov in, predvsem, ozaveščanju staršev.

Več v Jani št.4, 24.1.2012