Zagotovo ste kdaj že rinili tja, čeprav vas je veliko, ki ste ob tem tako ali drugače odnehali. Pomaga zgodnja večerja, golaž s polento za utrditev moči in zdržnosti. Kajti Studio 3, še sveža megapogruntavščina vseh najboljših in najbolj kompetentnih na nacionalki, zahteva od vas marsikaj, na prvem mestu seveda kondicijo in zdržljivost.

Zadeva je namreč precej napornejša, kot je videti na prvi pogled. Ne gre le za to, da so združili v eno, v Studio 3, sestavljanko iz treh že uveljavljenih oddaj z uveljavljenimi voditeljicami, zrelimi šarmantnimi gospemi z ugledno notranjepolitično in gospodarsko kilometrino, da ne govorim posebej o zunanjepolitičnih, se pravi dopisniških izkušnjah. To ni zgolj seštevek Tarče z voditeljico Eriko Žnidaršič, Globusa z Mojco Širok in Točke preloma z Janjo Koren. Pred začetkom Studia 3 ob osmih zvečer namreč gledamo ob sedmih najprej Dnevnik in takoj za Studiem 3 nas ob desetih zvečer končno napadejo še z Odmevi, središčno informacijsko mašo, ki tudi potrebuje kar nekaj koncentracije. Dobro, denimo, da je četrtek po novem dan za tehten ogled, kako se svet okoli nas vrti, a tudi v teatru nam vsake toliko privoščijo kakšen odmor in odgovorni na nacionalki bi morali o zdržljivosti gledalcev, da ne govorim o nujno potrebnem, a odsotnem dramaturškem loku neznanske predstave, kaj malega premisliti in upoštevati. Kar zadeva spremljanje tovrstne krame po televiziji, zagotovo spadam med težkokategornike. A gladko priznam, da ob četrtkih ob desetih zvečer po predhodnih dogajanjih tako rekoč brez prekinitve le še stežka obsedim tudi pred Bobovnikom, da imam pri tem rahel glavobol, da se malce smilim sama sebi in da moram poklicali na pomoč krepak zalogaj trme, da ne preklopim za oddih na kaj bolj veselega in sprostilnega. In če me zdaj kdo vpraša, kaj mi je tega mazohizma treba, priznam, da prav dobrega odgovora žal ne vem. Predvsem je treba stvari nekako preurediti ali vmes prekiniti. Kako? Ne vem. Namesto mene bo to povedala nacionalka.

Včasih med gledanjem programa zabluzim. Običajno mi je potem žal, kajti tako je mogoče najti nepopisno veliko težkega in povsem neznanega sranja. Tako sem oni dan pritisnila nekam, vragsigavedi kam, menda je pisalo Woman Program. In doživela najbolj ostudno predstavo mini lepotic, kar se mi jih je do zdaj v življenju zgodilo. To je poseben presežek, kajti tekmovanj otroških lepotic od treh mesecev naprej je najti na svetovnem spletu in še posebej na ameriških programskih mestih na tone. Tekmovanju se pravi Little Miss Perfect in punčke se pred kamerami obnašajo in s svojimi mamami govorijo tako, kot bi bile odrasle osebe. Kandidatke so stare od kakšnih treh do šest ali sedem let, skratka predšolarke, a oblečejo in naličijo jih natanko tako, kot bi jih imele dvajset. Grotesknost se tu seveda ne neha. Najhuje je zreti v njihove spačene obrazke, s katerih tečejo šminke in ličila vseh vrst, in v lase, urejene v frizure odraslih žensk. Fuj. Spačenosti sodobnega sveta na srečo ne poznamo dovolj v živo, vsaj v Evropi nam je, kaže, nekaj malega le prihranjenega.

Še enkrat v ZDA. Še huje. Če povem prehitro, boste obrnili stran, zato zavito in po ovinkih. Torej: na enem od kanalov pred tednom dni opazim palme in neskončno modro morje, ob obali pa sedi napol naga neskončno modrooka Bo Dereck, nekaj časa menda uradno najlepša filmska igralka na svetu, zdaj je gotovo že stara mati. Naslov filma je »Duhovi tega ne zmorejo« in tam je res tudi nekaj malega duhov. Mati mila, si pravim, kakšen lep obražček je bil to, in malce zastanem, da si jo ogledam do obisti. A Bo se v tem hipu skrije in pred kamero nam vstane omizje težkih biznismenov, ki v tem tropskem rajskem kotičku sklepajo posle. Precej so si podobni: biznismen kot biznismen. A eden od nastopajočih mi v hipu pritegne pozornost. Za božjo voljo, si pravim, pa ja ni to Donald Trump? Moški je še mlad, moški je zelo čeden in frizura na glavi je še zelo umirjena, čeprav že gravitira k današnjemu spektaklu. Moški za mizo govorijo in govorijo, vsi so videti skrajno filmsko, hočem reči, težki profesionalci.

Je ali ni? To je zdaj vprašanje za sto dolarjev in ni druge, kot da počakam na odjavno špico. Dolgo se na odjavnem seznamu ne zgodi nič in počasi obupujem. Čisto na koncu sezama igralcev pa le stoji črno na belem: And yes, that really was Donald Trump. Saj znate toliko angleško.

Zakaj je bilo že v tistih davnih časih treba zapisati: And yes, that really was tapata – in ja, to je bil res tapata, mi sploh ni jasno. Morda so že tedaj v filmu opozorili na slehernega milijonarja, ki je nastopil v njem. Ampak kakor koli že: Trumpova filmska kariera očitno sploh ni bila izmišljena v predvolilne namene. Treba je počakati. Morda tudi kaj drugega, povezanega z njim, kar je danes videti neverjetno, v resnici drži.