Mateja J. Potočnik/Zarja

Pred kakšnimi petimi, šestimi leti sem bila na obisku pri Ivani in Boštjanu, ker sta hkrati posvojila otroka iz Gane in dobila še »svojega«. Mali Ruben se je »basal« s krompirjem, Kolja se je zibal v lupinici. Bila sem v hiši, ki je »glavna oseba« Ivaninega novega romana, čeprav je zgodbo zastavila širše. V romanu je nekaj njihovega življenja (zgodba o družini, ki mora prodati hišo, ker ji bančne obveznosti zrastejo čez glavo, je njihova zgodba), pa nekaj tujih in izmišljenih. Hiša je izvrstna slika slovenske družbe.

Dva otroka, doktorat, osem premier v letu in pol, knjiga ... kako to zmorete?

Saj ne zmorem. A potem kar naredim. Nekatere stvari, ker si jih zares želim, nekatere zaradi denarja, nekatere pridejo nepričakovano, ko že misliš, da jih nikoli ne boš delal, pa si jih želel, tako kot sem delala Petra Kuštra v Novi Gorici, ki sem si ga želela pred 15 leti. Potem imam včasih pol leta »luknjo«, in takrat začnem pripravljati doktorat.

Pred osemnajstimi leti ste prišli iz Beograda v Slovenijo. Beograd je kulturna meka. Kako to, da ste ostali?

Beograd se je v dvajsetih letih tako spremenil, da takšen, kakršnega sem zapustila jaz, ne obstaja več. Pa tudi sama, takšna, kakršna sem ga takrat zapustila, ne obstajam več. V dvajsetih letih se zgodi vse življenje. Zdaj sem zelo ponosna migrantka v Sloveniji in to svojo vlogo zelo lepo živim. Težko mi je sebe doživljati z Beogradom.

Kaj to pomeni, da ste ponosna migrantka?

Ko prideš od drugod, imaš drugačno zgodbo v primerjavi z nekom, ki je odraščal v Sloveniji. Sprejmeš kulturo, jo spoznavaš, najdeš svoje mesto v njej, učiš se jezika, greš skozi razne zavrnitve in sprejemanja. Slovenska družba in ljudje so trdi pri sprejemanju. Traja dolgo, a počasi zgradiš svoje življenje in najdeš mesto v tem svetu. Zato že dolgo ne razmišljam o sebi s pomočjo Beograda. Ne hodim pogosto tja, tam imam poleg nekaj sorodnikov in prijateljev zelo malo ljudi. A sebe tudi ne doživljam kot Slovenko, zato sem se odločila, da sem ponosna migrantka. To sem si izmislila zdajle, ker moram imeti neki status. (smeh) Zdi se mi pomembno povedati tole: ljudje pridemo sem in vložimo vse svoje – jaz sem prišla sem odrasla, prinesla sem svojo izobrazbo od drugod in vse svoje delo, energijo, želje, upe, zmožnosti in napake vložila v to okolje, pa navsezadnje še davke – zdi se mi, da mora tudi za ponosne migrante obstajati prostor. To je zdaj moja družba, v kateri živim in sodelujem pri njeni graditvi.

Se vam zdi, da zato kaj drugače doživljate slovenski strah pred tujci, zakone in žico, s katerimi se obdajamo?

Ne, zdi se mi, da nas trenutno deli strah. Razdeljeni smo na tiste, ki smo svojo svobodo pripravljeni žrtvovati za nekaj več občutka varnosti, ali pa na tiste, ki je nismo pripravljeni žrtvovati. Na veliko poljih: od spleta, svobode govora, gibanja do človekovih pravic, humanitarnosti … na veliko poljih se bije bitka, ali se raznim svobodam odpovedati ali ne. In prav nič ni pomembno, da sem jaz tudi nekoč emigrirala.

Kako na široko bi morali odpreti vrata beguncem?

Nekateri strahovi so odveč in poustvarjeni. Še vedno imamo dovolj in veliko. Noben svet ne more dolgo izolirano živeti v izobilju. Nekaj časa je bilo v Beogradu obdobje hiperinflacije, vsi smo živeli na robu preživetja. Če bi takrat imela ogromno denarja, ne bi mogla biti srečna v tistem okolju, kjer je bila družba revna in nesrečna. Če se torej Slovenija ali Evropa zapreta, če se en del sveta zapre in skuša živeti v izobilju, medtem ko se naokrog dogajajo grozne stvari, to ne more zdržati, to ni rešitev.

Temo romana vam je prineslo življenje …

Temo sem odprla, ko sem pisala kolumno za Mladino, ki sem jo naslovila Zgodba o neuspehu in je imela na spletu neverjetno branost. Pisala sem o ljudeh, ki smo danes stari okrog 40 let in se nam rušijo sanje, ki smo jih zidali do tega trenutka. Pokazalo se je, da nisem osamljena in da je ta material zanimiv za raziskovanje. Na novo pa sem odkrila, da če pišeš za časopis, je treba pisati resnico. Ko pišeš roman, pa ni nujno. Zgodbo lahko obrneš tako, da je bolj zabavna ali pa dramatična.

Celoten intervju z režiserko in pisateljico Ivano Djilas si lahko preberete v osmi letošnji številki revije Zarja, ki je izšla 21. februarja.