Nekdanji odlični smučarki so prijatelji in znanci dolgo časa prigovarjali, naj izkoristi znanje in izkušnje ter odpre svojo smučarsko šolo. A se ji je zdelo, da za kaj takega še ni pravi čas. Šele po rojstvu zdaj dveletnega Filipa, ki je že zdaj precej navdušen nad smučkami, je dobila veliko spodbudo za smučarsko šolo, ki je v Kranjski Gori ta konec tedna končno odprla vrata. Izziv je velik, tudi zato, ker bo prvič dlje ločena od sinčka, ki ji je, kot pravi, povsem spremenil življenje.

Smučati sem nehala tudi zaradi sistema. Železna disciplina, odrekanje, boj za dobre rezultate, krmarjenje med vzponi in padci so dolga leta krojili športno kariero Urške Hrovat in tesali njeno osebnost. In zasebnost, ki jo že od nekdaj rada varuje za štirimi stenami doma, v idili pod Šmarno goro. Seveda je dostikrat nepogrešljiva v času belega cirkusa – mnenje ali komentar izkušene smučarke je vedno dobrodošlo. »Smučanje se od takrat, ko sem še tekmovala, ni veliko spremenilo, je pa res, da je individualizem danes zelo pomemben za najboljše rezultate. Pri tem zelo podpiram Tino (Maze op. a.). Že sama sem se precej nagibala k temu, ampak tako kot ima Tina zdaj težave, bi jih najbrž imela tudi jaz, za kar takrat nisem imela energije. Namesto da bi razmišljala o smučanju, se mora ukvarjati še z birokratskimi problemi, kar je seveda slabo, če si vrhunski športnik in se želiš osredotočiti na dobre rezultate. Takrat so že bili taki individualisti, Tomba, recimo. Nam sistem tega ni omogočal. To je bil tudi eden od razlogov, da sem nehala smučati.« Odločitev so spodbudile tudi poškodbe, ki so jo opominjale, da je čas za nove začetke. »Bogu in staršem, ki so mi dali dobro genetsko strukturo, se lahko zahvalim, da sem kariero končala brez zdravstvenih posledic in sem zdrava. Razen nekaj brazgotin po operacijah nimam težav.« Starši so jo učili, da je zdravje ena največjih vrednot v življenju, ki jo je toliko bolj začela ceniti, ko je bila proti koncu kariere operirana na kolenih in nekaj časa na invalidskem vozičku. »Čeprav veš, da boš sčasoma shodil, vidiš, kako je hudo, če ne moreš hoditi. Takrat sem začela zdravje še bolj ceniti. Skrb zanj je pomembnejša kot ta materialni svet, ki nas vse tako zelo vleče. Če bo šlo tako naprej, se bojim, da potomce ne čaka nič kaj dobrega.«

Več v Jani št.2, 10.1.2012