V četrtek, 19. novembra 2009, je splet preplavila novica o vdoru hekerjev na strežnike Enote za raziskovanje podnebja (CRU – Climate Research Unit) z univerze East Anglia. Gre za eno štirih vodilnih ekip klimatologov, katerih meritve so vir za poročila Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC). Prestrežena elektronska sporočila dokazujejo, da: globalne temperature že nekaj let ne naraščajo več in da znanstveniki tega ne znajo razložiti, zato prirejajo rezultate meritev; poteka diskreditacija vseh znanstvenikov, ki nasprotujejo teoriji človeškega izvora podnebnih sprememb; izvajajo se pritiski na uredništva medijev in prikrivajo se podatki pred javnostjo ter celo uničuje dokazno gradivo.

Med ujeto korespondenco lahko beremo besede dr. Kevina Trenbertha: »Ne znamo razložiti trenutnega izostanka segrevanja, in to je grozno. Naš sistem za opazovanje je nezadosten.« Direktor CRU dr. Phil Jones pa piše: »Ravnokar sem izvedel trik, ki ga je Mike uporabil pri članku v reviji Nature, in sicer s prištevanjem realnih temperatur k vsakemu od nizov podatkov za zadnjih 20 let in od leta 1961 za Keithov niz, da skrijem upadanje.« Oho, tako se to dela?!

Napad na svobodo znanosti
Novica je bliskovito zajela blogosfero in dobila ime »climategate«. Da so ukradeni podatki pristni, so kmalu potrdili tudi akterji. Za skeptike, med katere se uvrščam tudi sam, zajeti podatki pomenijo nesporen dokaz o ponarejanju znanstvene resnice. To je strahoten udarec za celotno svetovno znanost. Zakockana je namreč njena verodostojnost in omajano že tako borno zaupanje ljudi v resnice znanosti. Objavljena pošta govori, da so lahko napake v izbrani znanstveni metodi katastrofalne, kar dobro vedo tudi glavni akterji IPCC. Zato poskušajo prikrojiti in selekcionirati podatke meritev, da bi ustrezali hipotezi o pregrevanju. Naravnost grozljiva so navodila za »sežiganje« skeptikov na novodobnih grmadah.
Skeptikom so očitali, da nimajo objav v »peer review« (prestižnih) publikacijah, obenem pa je iz e-pošte vidno, da so storili vse, da bi jim take objave preprečili. To je napad na svobodo znanosti. Obenem smo spoznali način vplivanja IPCC na medije in javnost, torej je hkrati kompromitirana neodvisnost novinarjev. Pa še nekaj bistvenega smo se naučili: blogosfera postaja bolj verodostojnejša kot množični mediji (MSM – mainstream mediji). Če so množični mediji zavajali pri finančni krizi in pretiravali pri pandemični histeriji okrog gripe, zdaj ob razkritju climategate hinavsko molče ali pa relativizirajo problem. Ampak vse se je začelo pri uradni znanosti, ki postaja čedalje večji problem sodobnega sveta.

Novodobna inkvizitorska znanost

Znanost je postala dogmatska novodobna ideologija. Za vsako ideologijo je nujno, da se predpostavke in dogodki ujemajo, ko pa to ni več mogoče, zahteva ponarejanje. Zato pomeni potvarjanje ideologu način življenja. Ideologije se pogosto izrodijo in postanejo dogmatične religije. Izroditev se začne že s prvim znamenjem uspeha, svoj vrhunec pa doseže z uničevanjem nasprotnika. Toda zmagoslavje idej in institucij je navadno tudi že njihov konec.
Danes je znanost spremenjena v politično stranko s trdnimi programskimi načeli. Zato je družba s tako znanostjo dogmatična in zaprta, mori ustvarjalne potenciale in ubija posameznika. Znanost je postala novodobna inkvizicija, ki deluje po načelu extra scientiam nulla salus (brez znanosti ni znanja). Če pa se spari s centri moči, postane najnevarnejša institucija tega sveta. Toda za prave akademske znanstvenike je znanost iskanje resnice, ne pa njeno vsiljevanje, je konvencija, dogovor, je začasno znanje, v katerem presežene hipoteze nadomeščajo nove. Ko znanost preide v vsiljeno enoumje, kakor je pri hipotezi o antropogenem izvoru klimatskih sprememb, hitro preide v brezumje z vsemi katastrofalnimi posledicami za ljudi.
Zver je najnevarnejša v smrtnih krčih, in to bo tudi tokrat. Zanimivo bo spremljati razvoj dogodkov predvsem okrog in po paradi v Københavnu. Kako zdaj rešiti konferenco, kajti v igri so strategije elit, ogromno denarja, politični prestiž in osebni ugled znanstvenikov, celo institut Nobelove nagrade? Če je to zanje tragedija, moram povedati, da tragedija za svoj obstoj potrebuje čas, kar je pogoj, ki katastrofo spremeni v spoznanje. Pa četudi grenko. Za milijarde ljudi gre, ki jim ni vseeno, ali jih bo v prihodnosti zeblo ali jim bo vroče. Obenem pa gre za ugled znanosti, ki je ostala brez hlač. »Cesar je gol!« Ali se znanost ni že dovolj osramotila s finančno krizo in pandemično histerijo? Zdaj so na potezi znanstveniki, ki so zavezani akademskim tradicijam svobodne znanosti, in ljudje, da se zbude iz otopelosti in brezbrižnosti. Predstavljajmo si stotisoče levo usmerjenih aktivistov, ki slepo verujejo v človeški vzrok segrevanja planeta, in zmagovito rjovenje desnice, ki vidi svojo veliko politično zmago. Podnebne spremembe so postale osnova politične polarizacije.

Čas za glasni oportunizem
Climategate je dokaz, da je soglasje med znanstveniki pogosto sad predhodne politične odločitve; odpadnike se zatre in pa ti previdno molčijo. Toda prav glasni oportunizem v znanosti je pripomogel k največjim odkritjem človeštva. Pogoj je seveda obstoj svobodne družbe, ki jo danes najdete predvsem v blogosferi. Svobodna družba je združba zrelih ljudi in nikakor ni čreda ovac, ki jo vodi majhna skupina pametnjakovičev. Zrelost se ne valja po cesti, naučiti se jo je treba. Vendar ne v šolah, ampak z aktivno udeležbo pri odločitvah. Zadoščata radovednost in malce marljivosti. Tako lahko tudi »laik« pridobi vse potrebno znanje in razkrije zmote posvečenih »strokovnjakov«. V svobodni družbi se problemov ne odpravlja s teorijami, temveč z odločitvami ljudi, ki jih ti problemi prizadevajo. Filter so torej državljanske pobude, ki jih ne smejo ovirati nikakršni zemeljski bogovi, še najmanj pa profesionalni izboljševalci sveta. Velja si zapomniti, čim bolj razširjena je ideja, toliko manj se o njej premišlja, zato je toliko bolj pomembno raziskati njene meje. Sledite torej toku denarja in spoznali boste izvor problema. Zato se je climategate moral zgoditi!

Rešitve velikih problemov za dobiček

Zakaj neki bi »strokovnjakom« zaupali na »njihovem« področju, če jim ne zaupamo zunaj njega in jih tam podvržemo splošnim zakonom družbe, v kateri živijo? Znanstveniki so prav tako podkupljivi in kupljivi, prav tako lažejo, kradejo in morijo kot vsi drugi ljudje. Ali naj slepo verjamemo, da se bodo kot »strokovnjaki« kako drugače vedli? Ali lahko dopustimo, da smo še naprej pod vplivom kupljive »znanosti«, ki ne priznava najpomembnejših motivov za mir – ljubezni, sočutja, občutka za svetost narave in naravnega življenja – ter je s tem soodgovorna za opustošenje planeta in opustelost naših življenj?
Problemi preživetja nas silijo k resnemu razmišljanju o naših prioritetah. Ne poslušajmo več »ekspertov«, ki človeške probleme nadomeščajo s teorijami in človeško življenje z naivnimi modeli. Forumi, kjer razpravljajo o krizah in predlagajo rešitve, ni družba kot celota, temveč abstraktni modeli o njej, ki jim gospoduje ozka skupina »ekspertov«. Tako se dogaja, da rešitve velikih problemov sodobnega sveta niso prepuščene v roke ljudi, ki jih ti problemi prizadevajo, temveč eliti, ki iz njih kuje nove dobičke. Najprej služi s problemom, potem pa še z njegovim odpravljanjem. Že majhna ohladitev bo povzročila stradanje milijarde ljudi, in to bi moral biti glavni izziv politikom. Ne pa, da zdaj mrzlično razmišljajo, kako izpeljati København (v blogosferi preimenovan v Karbonhavn) in medijsko zblanširanim volivcem »prodati« nove visoke davke zaradi domnevno škodljivih izpustov CO2. Revne države so že prepoznale »Karbonhavnsko« prevaro, zdaj jo moramo še prebivalci razvitega sveta. 

OKVIR
Vse Komatove kolumne v knjigi
Kolumna Umetnost preživetja v Jani izhaja od septembra leta 2005. Kot zbirka navodil za preživetje v tem kriznem času je zdaj izšla tudi v knjigi, v samozaložbi avtorja. Informacije in naročila na elektronskem naslovu: anton.komat@gmail.com

 

Piše: Anton Komat                                           Jana št. 51, 22.12.2009