Živite v Šempasu v Vipavski dolini, pravzaprav blizu prizadetega območja na Krasu. Kako ste doživljali čas, ko so ta naš prelepi kotiček goltali ognjeni zublji?
Čeprav smo relativno daleč stran, so več dni na nas »deževali« drobceni koščki pepela požganih gozdov. Nelagodno smo obračali pogled k oblaku dima, ki se je širil po obronkih Krasa. Vonj ognja je polnil Vipavsko dolino. Včeraj so me dosegla poročila o požaru na drugem robu Krasa, nad Trstom. Gorele so oljke, znanilke miru.
Kje vidite vzroke požarov pri nas in drugod? Kaj nam Zemlja na ta način sporoča?
Saj veste, da so sočasno požari na raznih koncih Slovenije in Evrope. Izgovor o suši in hudem vetru ne velja več. Zemlja nima človeškega jezika, da bi lahko rekla: »Dovolj je vašega brezvestnega ravnanja s čudežem zemeljskega stvarstva! Spremenite se!« Ona uporablja v ta namen jezik narave in elementov, denimo v obliki nenavadnih poplav, sočasnih ognjev na raznih koncih sveta, trdovratne suše, zemeljskih vdorov in podobnega. Za opozorilo uporablja jezik klasičnih elementov vode, ognja, zraka in zemlje.
Bili ste na pogorišču, ker ste želeli dojeti, kaj se zdaj tam
dogaja. Kaj ste začutili?
Prvo, kar občutim, je olajšanje narave. Ogenj je prečistil mnogo strašnih zapisov, ki so v tem delu Krasa na obeh straneh državne meje ostali od grozot prve svetovne vojne, ki je tod divjala štiri leta. Saj veste, da so med ognjem pokale tudi stare granate. Drugi vidik olajšanja je povezan s pretirano zaraslostjo Krasa, kar je posledica množičnega opuščanja poljedelstva po meri narave. Narava je z ognjem odložila debel rastlinski plašč, da bi zadihala in začela spet od začetka. Tak je ciklični princip, značilen za naravo, čeprav ni pogodu človeku. Ta bi rad vedno več in več, narava pa ve, da je včasih treba kaj vzeti, da se lahko obleče v prenovljeno oblačilo.
Pravite, da ko se povežete z naravo, dobite informacijo, kako določenemu predelu pomagati. Kako?
Kot rečeno, narava ne govori z besedami, zna pa povedati z občutki, če jim človek prisluhne. Grem na pogorišče in dovolim, da se v meni oblikuje tako jasen občutek, da ga lahko prelijem v besede. Pri tem ne nasedam navajenim miselnim vzorcem, denimo, kako žalostna reč je pogorišče v naravi. Dovolim, da narava pove svoje, čeprav se to za človeka čudno sliši. Za zdaj ne vidim potrebe, da bi bilo na Krasu naravi kot bitju treba pomagati – razen seveda s čiščenjem pogorišč in ponovno zasaditvijo.
Kaj pa prizadetim ljudem?
Ne vem, zakaj mislite, da so ljudje prizadeti. Saj ni pogorela niti ena hiša, kljub temu da je bil ogenj blizu. Gasilske skupine so bile izjemno delavne in uspešne. Njim se je treba zahvaliti. Če sem malo nagajiv, lahko rečem, da je pretresenost prebivalstva ob ognjih celo dobrodošla, ker človeku pomaga oživiti pozabljeno spoštovanje do jedrnih sil in bitij narave.
Nekateri so se že oglasili s pobudo, da bi Kras ozelenili s semenskimi kroglicami. Kaj lahko še sami storimo, da se to prizadeto območje pobere?
Človek vse preveč projicira na naravo svoj način mišljenja. Narava ni prizadeta zaradi požarov, zanjo so požari del življenjskega cikla: nekaj nastaja in nekaj mineva. Pomagati bi bilo treba ljudem, da se ponovno približajo naravi, da občutijo dih življenja, ki veje skozi vse razsežnosti narave, in se z njim spet povežejo. To je vendar isti dih Zemlje, ki nas vzdržuje srečne, žive in ustvarjalne.
Kako vi doživljate Zemljo?
Zame je Zemlja živo in čuteče bitje, nekakšna roditeljica vsega živega in tudi vsega nevidnega, kar utripa okrog nas. Desetletja mojega dela, povezanega z globinskim spoznavanjem Zemlje in njenih bitij, vidnih in nevidnih, so me naučila, da je Zemlja inteligentno in ljubeče bitje. Lahko bi rekel, da zavestno usmerja svoj razvoj in si želi sodelovanja s človeškim rodom. Da bi spodbudil takšno sodelovanje – če govorimo o meni –razvijam neko vrsto poglobljene ekologije, imenovane geomantija. Za razliko od geologije in biologije se geomantija zanima tudi za vzročna ozadja življenja in za nam nevidna bitja, ki tam delujejo v dobro vsega živega.
Zdi se, da ljudje jemljemo Zemljo za preveč samoumevno, da je torej ne razumemo.
Ljudje se do Zemlje vedemo kot do avtomata, od katerega pričakujemo, da nam brez zapletov daje vse, kar potrebujemo, in še stokrat več. Kadar pa pride do zapletov, kot denimo pri požarih v naravi, razmišljamo, da bi bilo treba avtomat popraviti. Problematično ni le nerazumevanje narave kot energijskega omrežja in inteligence, delujoče na različnih ravneh prostora – nekatere so nam vidne in so merljive, druge pa ne. Predvsem manjkata občutek partnerstva z Zemljo kot živim in inteligentnim bitjem ter zavedanje, da skupaj ustvarjamo nekaj najbolj čudežnega v vesolju, namreč življenje in srečo, utelešeno v materiji.
Več v reviji Jana št. 34, 23.8.2022
