Ko brskate po spletu za informacijami o tej gobi, vam je hitro jasno, da gre za pravo posebnico. Vsekakor to ni goba, po katero greste v bližnji gozd s košarico v roki. Ophiocordyceps sinensis v naravi raste le na gorskih območjih Tibeta, Nepala in ponekod na Kitajskem. Pred letom 2000 je trgovanje s to vrsto zdravilne gobe denimo pomenilo kar 26 odstotkov tibetanskega bruto domačega proizvoda. Žal je te gobe v naravi zaradi pretiranega nabiranja, pa seveda zaradi podnebnih sprememb, ki usodno vplivajo na njen življenjski cikel, čedalje manj. Kitajska jo je tako leta 1999 uvrstila na seznam ogroženih vrst.
Neizprosna zajedavka. Za podrobnejši opis omenjene parazitske gobe smo se zatekli k Janezu Gorenšku, ustanovitelju in direktorju Inštituta za aplikativno mikologijo in biotehnologijo, velikemu poznavalcu gob in njihove vsestranske uporabnosti. Izvedeli smo, da glive iz rodu glavatcev oz. Cordyceps spadajo v skupino zaprtotrosnic in so entomopatogeni. To, povedano preprosteje, pomeni, da zajedajo bube žuželk in pajkov ter iz njih pridobivajo hranila, kot so denimo sladkorji, lipidi, aminokisline in dolgoverižne maščobne kisline. Proces se začne tako, da spore gliv pristanejo na gostiteljski žuželki in tam začnejo zaradi ugodnih razmer kaliti. Hife, ki se s pomočjo encimov pri tem razvijejo, predrejo zunanji skelet žuželke, si prisvojijo njeno telo in se v njem razraščajo. Ko glivi začne primanjkovati hrane, iz žuželke poženejo trosnjaki s sporami za nadaljevanje razmnoževanja. Ta cikel naj bi trajal približno tri leta in tudi zato ne čudi, da v ZDA, denimo, kilogram tega rjavo-oranžnega čudeža nekoliko sladkastega okusa, ki pa ni primeren za kulinarične podvige, stane okrog 20 tisoč dolarjev.
Zdaj jo že znajo umetno vzgojiti. Prvi zapis o uporabi te gobe v zdravilne namene so našli v tibetanskem besedilu z naslovom An Ocean of Aphrodisiacal Qualities iz 15. stoletja. V tradicionalni kitajski medicini je O. sinensis, ki blagodejno vpliva na celoten organizem, tako rekoč sveti gral, je pa bila na Kitajskem goba Ophiocordyceps sinensis zaradi svoje redkosti v preteklosti rezervirana zgolj za cesarja. Zdaj je vendarle bolj dosegljiva tudi drugim.
Sodobna znanost se je namreč zaradi velikega povpraševanja intenzivno lotila raziskav, kako bi jo bilo mogoče tudi umetno vzgojiti. Pred nekaj leti so tako iz Kitajske prišla prva poročila, da jim je uspelo, in sicer tako, da bube metuljev umetno okužujejo z micelijem O. sinensis. Preden goba zraste, traja vsaj petsto dni, kar pa je še vedno hitreje od že omenjenih treh let, ki jih ta goba za svoj razvoj potrebuje v naravi. Proces umetne vzgoje O. sinensis so Kitajci iz laboratorijev uspešno prenesli na industrijo, v letu 2019 je količina umetno vzgojene O. sinensis že ustrezala desetim odstotkom možne naravne produkcije.
Več v reviji Jana št. 52, 28.12.2021
