revija Jana

Posnet je po resnični zgodbi Joeja Scaravelle, rojenega sicer v Brooklynu, a z italijanskimi koreninami. Leta 2007 je v spomin in zaradi nostalgije po hrani svojih babice in mame odprl restavracijo z nenavadnim konceptom: zaposlil je štiri italijanske none in te so s svojimi izkušenimi rokami pripravljale najljubše jedi svojih družin ter z radoživostjo in ljubeznijo gostom pričarale izkušnjo toplega babičinega ognjišča.

Nekaj več kot trideset sedežev v restavraciji je vseskozi zasedenih, čakalni seznam pa se je po predvajanju filma podaljšal. Nič čudnega, babice so postale senzacija na družbenih medijih!

Po ogledu filma obisk New Yorka ne bo popoln brez skoka do Staten Islanda, kamor vsakih 30 minut vozi trajekt iz Lower Manhattana, kjer je Scaravella leta 2007 odprl danes znamenito restavracijo. Zaradi navala ljudi, ki bi bili radi del te  izkušnje, bo obisk v prihodnje treba skrbno načrtovati, še posebej ker so odprti le v petek, soboto in nedeljo.

Promo foto

Hiša z najlepšim razgledom

»Moja starša sta veliko delala, redko sta bila doma, zato je bila babica na čelu našega gospodinjstva,« se spominja lastnik restavracije. Velikokrat sta skupaj kuhala in ustvarjala neverjetne okuse. »Predala mi je italijansko kulturo in kulinarično tradicijo. Spominjam se, kako je vsak dan obiskala tržnico in izbirala najboljšo zelenjavo, odgriznila malo marelice tam, poskusila češnjo tukaj. Ko sem odrasel, sem spoznal, da so tako, kot je ona meni, tudi preostale babice po vsem svetu svojim vnukom predajale svojo zapuščino in kuharske skrivnosti.«

Na Staten Island je prišel po naključju. »Neka ženska me je povabila, ali bi samo za hec sedel v hišo z najlepšim razgledom na otoku. Še tisto popoldne sem jo kupil, čeprav se nisem mislil tja preseliti. Nikoli nisem načrtoval odpreti restavracije ali da bi v kakšni delal. Pojma nisem imel, kaj naj počnem,« se spominja, kako je porabil del denarja, ki ga je podedoval.

A ob razmišljanju o prednikih, hrani, kulturi se mu je utrnila genialna zamisel. V lokalni italijanski časopis je dal oglas, da išče gospodinjo, ki bi kuhala domačo hrano. Na »avdicijo« jih je sprejel kar v domači hiši. »Prišle so z možmi, otroki, same, s polnimi pladnji dobrot in hodile za mano, da jih pokusim. Bilo je kot v kakšnem Fellinijevem filmu,« se smeji. Javile so se upokojenke, vdove, babice, žene, ženske, ki niso nikoli kuhale zunaj svojega doma. »Na začetku se je zdelo, kot bi ponovno ustvarjal, kar sem izgubil.«

Jana

Babice za štedilnikom

Na otvoritvi Enotece Maria, ki jo je poimenoval po svoji mami, je bilo kot na večerji za družinsko mizo, gostje so bili navdušeni. Sprva so jih razveseljevale štiri italijanske babice, ki so se menjavale in kuhale svoje tradicionalne jedi za vnuke v New Yorku. Za štedilnikom je bilo kot v čebelnjaku, se smeji Scaravella. Med seboj so tekmovale, katera dela boljšo omako, okusnejšo lazanjo, skrivale so svoje recepte.

Nekaj let pozneje je koncept razširil na babice z vsega sveta. Danes v restavraciji vedno kuha domača italijanska nona in gostujoča babica. Te prihajajo iz različnih predelov sveta in kuhajo po svojih tradicionalnih receptih. Restavracija zato obljublja popolnoma drug jedilnik vsakič, ko jo obiščete. Tako lahko poleg italijanskih specialitet, kot so marinirana hobotnica, različne lazanje in paste, poskusite eksotiko.

»Danes imamo lahko babico iz Pakistana, jutri iz Peruja, včeraj je bila Claudia iz Mehike, imamo babice iz Grčije, Azerbajdžana. Nekatere ženske pridejo, skuhajo in jih potem ni več, imamo pa ženske, ki so tukaj že tudi deset, petnajst let.«

Kathi iz Uzbekistana, recimo, pripravlja svojo tradicionalno hrano približno enkrat na tri mesece. »V uzbekistanski kuhinji prevladuje meso. Veliko je jagnjetine, ki jo pripravljamo s koriandrom, kumino, začimbami torej, ki delajo našo hrano posebno,« pojasnjuje. V Ameriko je prišla enaindvajsetletna pred tridesetimi leti. Danes je mamica dveh otrok in babica treh vnukov. Ker je še vedno redno zaposlena, ne prihaja tako pogosto, a kadar pride, je navdušena. »Vzdušje je toplo, prijateljsko, prihajajo sijajni ljudje!«

Promo

Kot sonce razsvetlijo prostor

Ploumita Zimnis iz Grčije je dolgo žalovala za svojim možem in bila osamljena. Njena hči je iskala nekaj, kar bi mamo spet motiviralo za življenje. Ker je vedela, da je kuhanje njena strast, se ji je zdel oglas, v katerem so iskali babice z vsega sveta, kot naročen. »Ko je prvič prišla in sva se pogovarjala o sestavinah, ki jih bo potrebovala, ter o tem, kaj bo kuhala, je bila vsa odeta v črno in depresivna. Ko se je vračala, je bilo vsakič več barve v njenih oblačilih, dokler ni nazadnje prišla v pisani bluzi, vanjo se je spet vrnilo življenje,« opisuje Scaravella, kako restavracija ni samo prostor, kjer se nekaj dobrega poje, temveč tudi kraj, ki vrača žar v življenja ljudi.

Devetdesetletna nona Maria Gialanella tako razsvetljuje restavracijo že več kot deset let. »Teka naokoli, kot bi imela šestnajst let, in kuha italijanske jedi dlje, kot jaz živim.« Pripravlja polnjene kalamare, pasto iz mesnih kroglic, pozornost lastnika pa je pritegnila z jedjo, ki jo je poimenovala zucchini parmigiano (lazanja iz bučk).

»V restavracijo so prišli moji otroci in bili navdušeni nad hrano. Hčerka je rekla: 'Moja mama pa pripravlja lazanjo iz bučk.' In Joe je rekel, da bi me rad videl.« Ko sta se srečala, sta si bila všeč. Maria je že naslednji dan prišla v službo, zdaj pa v restavraciji kuha že enajsto leto in je prav gotovo ena najbolj priljubljenih babic.

»Nekoč je neki moški v našo hišo prinesel ogromno bučk. Mož je rekel, naj nekaj vendar naredim iz njih, in tako sem se domislila, da bi jih naredila kot lazanjo,« je pojasnila nastanek jedi, ki jo je zatem pripeljala v slavno restavracijo. Mož je bil restavrator in je leta 1961 dobil delo v New Yorku, z njim se je preselila vsa družina. Ko je pred enajstimi leti umrl, je Maria spet našla smisel življenja v restavraciji. Ta jo drži pokonci. Kuhanje jo zaposli, medtem ko kuha, še kaj zapoje in zabava goste v restavraciji, kjer je vse tri dni, ko je ta odprta. Zelo, zelo vas imam rada, rada ponavlja gostom in jih objema, kot bi bili vsi njeni!

Jana

»Restavracije, kot jo imamo mi, pred tem še ni bilo. Ne delam za denar, to je moje življenje,« poudarja Scaravella, ki med drugim sestavlja menije, ureja urnike in sprejema rezervacije gostov. »Nič ne vzameš s sabo, ko se posloviš od tega sveta, odideš s srečo, ki jo nosiš v sebi!«

Tudi mi iščemo babice z najboljšimi recepti!

Gotovo tudi vaše babice kuhajo jedi, ki vam pobožajo dušo, vas vrnejo v otroštvo in se jih vedno razveselite. Podelite jih z nami, da ne utonejo v pozabo! In najpomembnejše: povejte nam še kaj o svoji babici, mogoče jo prepričate, da se nam oglasi z receptom sama, tudi kak njen portret ne bo odveč!

Na naš naslov: Revija Jana, Vevška c. 52, 1260 Ljubljana Polje ali na našo spletno pošto: jana@media24.si pošljite najljubše recepte svojih babic, seveda skupaj s fotografijo babice ali morda celo fotografijo jedi. Za vsak objavljen recept prejmete nagrado.

Objavljali jih bomo tudi na naših družbenih omrežjih in recept z največ všečki bomo nagradili s kuharsko knjigo. Zelo se veselimo vaših receptov, ki jih bomo z veseljem preskusili tudi sami! Naj se širi toplina domačnosti.