"Hodim po tej zemlji. In nisem nikakršna sveta gora ali kraj čudežev, kamor bi nekdo prišel, ko zaradi skrbi ne bi mogel več živeti. Sem človek iz mesa in krvi, ki mora živeti in nositi svoje stigme. Menda ne bom kar čakal na to, da me Cerkev nekega dne prizna ali ne prizna. Želim samo to, da mi dajo priložnost, da samega sebe uresničim najprej kot človeka in nato kot duhovnika.«
Je to pravi odgovor na vprašanje, kdo je 39-letni duhovnik Zlatko Sudac, s katerim se ukvarja na tisoče ljudi po Hrvaški in okoliških državah, pa tudi drugod po svetu, odkar se mu je najprej pojavil krvav križ na čelu, nato pa še stigme na rokah in nekaterih drugih delih telesa. Zagotovo ne, tako kot niso pravi številni drugi odgovori, ki jih je s publicistko Dunjo Ujević ponudil v knjigi Zlatko Sudac – pogovori, knjigi, ki je izšla ob koncu prejšnjega leta in katere 20.000 izvodov so razprodali v manj kot dveh mesecih. Knjiga je izšla v izdaji podjetja Joshua, ki ga je Sudac ustanovil z izjemno majhnim kapitalom – komaj 2700 evri, prva izdaja njegove knjige pa je že prinesla zaslužek okoli 400.000 evrov.
Knjiga, ki je pravzaprav njegova javna izpoved, se je za las izmaknila januarskemu papeževemu odloku, po katerem se vizionarji, stigmatiki, očividci in udeleženci nesreč ne smejo pojavljati v javnosti, dokler niso vse stvari cerkveno preverjene ter dokazane. Ker je večna, ima Cerkev za takšne stvari neskončno veliko časa, njeni radovedni verniki pa niti malo potrpljenja. Sudčeva knjiga se je izkazala za branje, ustvarjeno za popolnitev tega razkoraka. V zadnjih dneh so v medijih cerkvene vsebine v senci uspeha Sudčeve knjige.

Ljubil je ženske in okusil življenje
Sudac je moral prekiniti začeto in do zadnje podrobnosti načrtovano potovanje po hrvaških krajih ter promocijo knjige, tako da je odpadel tudi dogovorjeni intervju za našo Jano.
Zlatko Sudac je otroštvo preživel v Vrbniku na Krku. Osnovno in srednjo šolo je končal na otoku, nato pa tri leta delal kot strojni tehnik. Ob delu se je vpisal na študij teologije.  Nič ne skriva, da je ljubil ženske in okusil življenje z vseh plati. Študij teologije, dogmatike in prava je končal v Zagrebu, tam je tudi diplomiral. V duhovnika je bil posvečen leta 1998, ko je bil star 27 let. Njegovo življenje bi bilo povsem običajno, če se ne bi pred njegovo posvetitvijo in po njej dogajale stvari, ki še danes zbujajo vsesplošno zanimanje javnosti. Ena od prelomnic so bili nagradni prosti dnevi, ko je služil v JLA in  jih je preživel v Ljubljani na seminarju patra Tardiffa, svetovno znanega zdravilca.
»Tam so se začeli podirati vsi temelji, ki sem si jih zgradil kot človek. Vse skupaj se je sesulo kot hišica iz kart. Takrat sem začel v sebi graditi novo življenje.«
Zaradi stigem, ki jih je dobil maja 1999, ga imajo mnogi za karizmatika, on pa preprosto pravi, da je nič več in nič manj kot duhovnik.

Stigme niso nastale čez noč
»Stigme niso nastale čez noč. Križ na čelu je nastajal počasi in sčasoma postajal vse globlji in globlji. Na začetku je bil globok za zobotrebec. To je bil žig v obliki rimskega križa,« je pripovedoval Zlatko in se spominjal sprehoda s pričo tega dogodka, neko gospo Milko Ricov. Hodila sta ob morju pri Novalji na Pagu: »V trenutku je postalo morje gladko kot olje, nastala je popolna tišina, celo ptice so obmolknile. Takrat sva na nebu zagledala sonce, žarelo je, okoli njega se je naredil krog v mavričnih barvah, med soncem in mavrico pa vijoličasti krog, ki je utripal. Od sonca pa se je čez vse nebo razširil križ ...«
Mislila sta, da so to videli tudi drugi ljudje, a po vrnitvi domov sta ugotovila, da sta bila edina.
»Takrat me je začelo peči čelo. Odšel sem v kopalnico, da bi se umil s hladno vodo. In takrat sem v ogledalu videl, da imam na čelu nekaj rdečega.«
Takoj nato so se okoli njega zbrali ljudje, s katerimi sta se z omenjeno gospo prej na kratko pogovarjala o tem, kar sta videla. »Čelo me je vse bolj peklo. Zdelo se mi je, kot da mi kdo ob čelo pritiska žareče železo.«
Začel je točiti krvave solze in iz njegovega telesa je tekel krvav znoj. Ljudje, ki so bili ob njem, so ga tolažili, da bo vse to minilo. A križ na čelu se je vse bolj poglabljal in po treh mesecih je postal takšen, kot je danes. To je videl tudi župnik in o tem obvestil nadškofa. Nekaj časa Sudac ni zapuščal hiše. Med nekim sprehodom je začel tudi sam oddajati svetlobo, začel pa je tudi lebdeti.
»Svetil sem kot žarnica. Vsak dan se je zgodil kakšen čudež. Začelo me je dvigovati od tal. Milka se mi je obesila na levo roko in me vlekla k tlom. Tudi njo je začelo dvigati od tal. Takrat sem začutil potrebo po tem, da bi hodil po morju, a mi Milka tega ni dovolila.«
Kmalu nato se je znašel v papeževi kliniki Gemelli. Mesec in pol pozneje je bil znova doma – s krvavim križem na čelu je vodil srečanja z mladimi v Novalji.
Ko so ugotovili, da križ resnično ni bil z ničimer narejen, so ga operirali, odrezano tkivo razdelili na tri dele in ga odlili v plastiki. Del hranijo v kliniki Gemelli, drugi del je pri nadškofu, o tretjem pa se ne ve, kje je. Po operaciji se je na njegovem čelu pojavil nov križ. Na istem mestu.
»To doživljam kot božji poljub,« je rekel Sudac.
Medtem ko je sam doživljal hude duševne pretrese med prilagajanjem vsemu, kar se je dogajalo, so začeli ljudje v njegovi bližini čudežno ozdravljati. Na udeležbo na njegovih seminarjih, ki so bili že prej izredno dobro obiskani, je bilo treba čakati dolge mesece po prijavi. Sudac je postal zvezdnik, ikona, mož, ki ga javnost obožuje. Za Cerkev je postal preveč slaven, nezaželene so bile tudi njegove izjave. Njegova knjiga je bila le še pika na i.

Izoliran

Zaradi januarskega odloka Vatikana, da se vizionarji ne smejo pojavljati v javnosti  – dokler niso stvari cerkveno preverjene in dokazane – se lahko zgodi, da Sudac ne bo mogel ponatisniti svoje knjige. Zato ta postaja prava dragocenost.
Sudac je obmolknil ali pa je bil prisiljen obmolkniti. On, ki je vedno odkrito govoril o vseh stvareh. A tudi če bo povsem obmolknil, v kar ga vedno znova silijo njegovi predpostavljeni, bodo še naprej dovolj zgovorne njegove rane, pravijo njegovi privrženci, ki trdijo, da ni Sudac nikoli promoviral sebe, temveč vedno samo ljubezen do Boga. In do človeka.  Se bo Cerkev spotaknila ob iskrenost in odprtost zaznamovanega Sudca in ga že za življenja povsem umaknila iz javnosti?

Zlatko Sudac, direktor podjetja Joshua, tistih treh milijonov kun, kolikor jih je dobil s prodajo knjige, ni spravil v svoj žep. Zaslužek bo šel za njegove seminarje, za duhovno delo z mladimi.

Še nekaj misli, ki jih je Sudac izrekel o sebi:
»Rad kiparim, slikam, rad se ukvarjam s športom. Sem član potapljaškega kluba in delam podvodne fotografije ... Skakal sem s padalom. Vse to me veseli.«
»Devet mesecev, kolikor sem jih porabil za to, da sem izdelal okoli dva metra velik kip Pieta, in čas, ki sem ga vgradil v mojih 180 olj na platnu in 15 kipov, so zame trenutki, v katerih sem hranil svojo dušo.«
»Čas pred posvetitvijo je zame izkušnja, ki je ne bi zamenjal za nobeno drugo, ker sem spoznal življenje, izkusil, kako je opravljati neko delo, se ljubiti z dekletom, načrtovati poroko, hoditi v diskoteke in se zabavati kot vsi mladi ljudje, nato pa vse to zapustiti, ker je Bog močnejši.«