Pred dnevi je eden najhujših primerov incestnega posilstva v Britaniji dobil epilog in znova pristal na naslovnicah. Novembra 2008 je sodišče obsodilo takrat 54-letnega moškega, ki je 25 let posiljeval obe svoji hčerki in jima zaplodil devet otrok. Po skoraj letu dni in pol neodvisne preiskave je več kot 60 služb socialnega skrbstva, zdravstva in policije v mestu Sheffield in v grofiji Lincolnshire izreklo »globoko obžalovanje in opravičilo«, da kljub precej jasnim znakom nasilja v družini niso zaščitile brutalno zlorabljenih hčera. Nihče pa ni odstopil, nihče ni kriv in ni rečeno, da bo po posipanju s pepelom sistem uspešnejši.

 V primerjavi s primerom Fritzl, ki je prišel na plan ob približno istem času in ga je avstrijsko sodišče vodilo transparentno, pa je sheffieldsko sodišče obravnavo zavilo v skrivnostnost zaradi zaščite identitete žrtev. Vprašanje, ali s tem ne spodbuja ravno te skrivnostnosti, ki je tako tragedijo povzročila.
Tokratni obsojenec je brutalen možakar, ki je s strahovlado teroriziral ženo, sina in obe hčerki. V začetku osemdesetih let, ko sta bili dekleti stari osem in deset let, ju je začel tudi spolno zlorabljati. Če sta se upirali, ju je pretepal, jima potiskal glavo v plamen na kuhinjskem gorilniku in grozil z nožem, češ da bo ubil njiju in otroke, ki jima jih je zaplodil. S pojasnilom, da je to »božja volja«, jima je prepovedal uporabo kontracepcije, tako da sta bili obe skupaj noseči kar osemnajstkrat. Rodilo se jima je devet otrok, dva sta umrla pri porodu, druge nosečnosti pa so se končale po naravni poti ali s splavom.
 Vsi preživeli otroci imajo resne zdravstvene težave zaradi genskih abnormalnosti (kot posledici incesta) in ob enem od porodov je zdravstvena služba eni od sester svetovala, naj »ne rojeva več otrok z istim partnerjem«. Nihče ni raziskal, da je »partner« kar njun oče. Mati je vedela, kaj se dogaja v hiši, ker je sinu, ki je zaradi očetove brutalnosti zbežal od doma, povedala, da »otroci niso njegovi nečaki, ampak kar polbratje«. Fant je dejanje prijavil na policijo, ti so ga napotili na socialno skrbstvo in tako naprej, dokler se primer ni izgubil v birokraciji, pa tudi na namige, ki so prihajali iz drugih vej družine, ni nihče ukrepal. Mati je pozneje zbežala od nasilneža in mu prepustila hčeri.
 »Gospod X« kot ga je poimenovalo sodišče, je svoja grozodejstva spretno zakrival. Kar 67-krat je družino preselil iz ene zakotne vasi v drugo, otrokom je prepovedal obiskovati šolo, kadar so kazali podplutbe in druge znake njegovega nasilja, in preden bi otroci lahko navezali stike z okolico, jih je preselil drugam. S premikanjem se je tudi umikal nadzoru, ker je iz pristojnosti enega socialnega skrbstva prešel v drugo in službe očitno niso sodelovale med seboj. Socialni delavci se branijo, da se niso hoteli vtikati v družino, češ da jim je možakar grozil in da so čakali, naj žrtve naredijo prvi korak.
 Leta 2008, ko je ena od hčera doživela še zadnje posilstvo, sta dekleti zbrali pogum in očeta prijavili. Ta je zločin sprva zanikal, vendar so testi DNK potrdili njegovo očetovstvo. Ko je končal za zapahi, sta dekleti povedali, da ju zdaj ne bo mogel več mučiti in se bosta končno »lahko skoncentrirali na skrb za otroke, ki jih imava neskončno radi, čeprav so rojeni iz sovraštva«.
Po zakonu nosi vsako tako posilstvo dosmrtno kazen, v praksi pa bo grobijan lahko na prostosti že čez 14 let in pol za več kot tisoč posilstev svojih hčera.

 

 

Jana št. 11, 16.3.2010