Kako je mogoče, da imata dva človeka oba prav?
Dva človeka lahko isti dogodek doživita povsem drugače. Ko to sprejmemo, lažje razumemo druge, rešujemo konflikte in ohranimo svoj mir.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ljudje imamo radi jasnost. Želimo vedeti, kaj se je zgodilo, kdo je ravnal prav, kdo narobe in kakšna je resnica. Še posebej močna postane ta potreba takrat, ko se z nekom ne strinjamo. Če smo prepričani, da se je nekaj zgodilo tako, kot se spominjamo mi, nas lahko povsem iskreno drugačna različica drugega človeka preseneti, razjezi ali celo prizadene. Kako lahko trdi nekaj takega, če pa vendar oba veva, kaj se je zgodilo?
Težava je v tem, da ljudje sveta ne doživljamo kot kamere, ki bi dogajanje nepristransko posnele in ga pozneje predvajale. Naša pozornost je selektivna, spomin pa ni popoln arhiv dogodkov. Na to, kaj bomo v neki situaciji opazili, kako jo bomo razumeli in kako se je bomo pozneje spominjali, vplivajo naše pretekle izkušnje, pričakovanja, čustva, odnos do človeka pred nami in še marsikaj drugega.
Zato je mogoče, da dva človeka stojita sredi istega dogodka in iz njega odideta z dvema precej različnima zgodbama. To ne pomeni nujno, da eden govori resnico, drugi pa laže. Pomeni lahko samo, da sta isto stvar doživela vsak s svoje strani.
Spomin ni posnetek tega, kar se je zgodilo
Raziskave spomina že dolgo kažejo, da spominjanje ni preprosto predvajanje shranjenega dogodka. Ko se nečesa spominjamo, dogodek rekonstruiramo. Nekateri deli ostanejo zelo jasni, drugi zbledijo, vrzeli pa lahko nezavedno zapolnimo z informacijami, ki se ujemajo z našim razumevanjem dogodka.
Še pomembnejše je, da že v trenutku, ko se nekaj dogaja, ne zaznavamo vsi istega. Če se med družinskim kosilom razvije neprijeten pogovor, bo nekdo najbolj pozoren na ostre besede, drugi na ton glasu, tretji na to, kdo je skušal pomiriti položaj. Nekdo bo domov odšel prepričan, da je bilo srečanje katastrofalno, drugi pa bo isti večer opisal kot prijeten, če odmislimo tistih deset neprijetnih minut.
Katera različica je pravilna? Če bi želeli ugotoviti, kdo je kaj dejansko izrekel in kdaj, bi morda lahko prišli do precej objektivnega odgovora. Toda vprašanje, kako je posameznik ta dogodek doživel, nima enega samega pravilnega odgovora.
Tu je pomembna meja. Trditev, da imamo ljudje različne perspektive, ne pomeni, da objektivna dejstva ne obstajajo in da je zato vse, kar kdo trdi, avtomatično res. Dejstva lahko preverjamo. Toda poleg njih obstajajo interpretacije, spomini in čustveno doživljanje. Prav slednje pa v naših odnosih pogosto zamenjujemo za vprašanje dejstev.
MORDA VAS BO ZANIMALO TUDI:
Zakaj tako težko prenesemo drugačno različico?
Ko nekdo dogodek opiše drugače od nas, njegovega pripovedovanja pogosto ne slišimo samo kot drugo perspektivo. Slišimo ga kot popravek svoje. Če ti vidiš stvari tako, potem jaz očitno nimam prav. Če priznam, da razumem tvojo različico, sem morda priznala, da je moja napačna.
Zato se v konfliktih tako hitro znajdemo pri stavkih: »To sploh ni bilo tako.« »Tega nisem rekla.« »Pretiravaš.« »Vedno vse obrneš po svoje.« Sprva se morda pogovarjamo o nečem, kar nas je prizadelo, nekaj minut pozneje pa že dokazujemo, čigava različica dogodka bo obveljala.
Tak boj ima za človeka določeno psihološko logiko. Jasna razlaga sveta nam daje občutek predvidljivosti in nadzora. Veliko težje je ostati v položaju, v katerem moramo priznati, da obstaja še nekaj, česar sami nismo opazili ali doživeli. Še težje je takrat, ko druga perspektiva poseže v predstavo, ki jo imamo o sebi.
Če nam odrasel otrok denimo pove, da se je v otroštvu pogosto počutil preslišanega, se lahko hitro odzovemo z naštevanjem vsega, kar smo zanj naredili. Njegove besede razumemo kot obtožbo, da smo bili slab starš. Toda mogoče je, da smo bili ljubeč in skrben starš in da se je naš otrok v določenih trenutkih kljub temu počutil preslišanega. Eno ne izniči nujno drugega.
Sprejeti resnico drugega ne pomeni zanikati svoje
Prav tu se skriva ena pomembnejših veščin za boljše odnose: sposobnost, da naredimo prostor za izkušnjo drugega človeka, ne da bi zato morali zavreči svojo.
Če nam nekdo reče: »Takrat sem se ob tebi počutil nepomembnega,« mu ni treba odgovoriti: »Res je, do tebe sem se vedla grozno,« če tega ne mislimo. Prav tako pa nam ni treba odgovoriti: »Nimaš razloga, da si se tako počutil.«
Med tema možnostma obstaja precej več prostora, kot se nam zdi. Lahko rečemo, da sami situacije nismo doživeli tako, vendar zdaj razumemo, da jo druga oseba je. Njeno doživljanje s tem priznamo, ne da bi se morali odpovedati svojemu.
To je pomembna razlika, saj razumevanje ni isto kot strinjanje. Prav tako priznanje človekovih občutkov ni enako priznanju njegove interpretacije vseh dogodkov. Lahko razumemo, zakaj nekdo nekaj vidi tako, kot vidi, in smo še vedno prepričani, da določene stvari razume drugače od nas.
Včasih sta lahko hkrati resnični dve navidezno nasprotni stvari
V odnosih pogosto iščemo eno samo razlago tudi tam, kjer je življenje precej bolj zapleteno. Odnos je bil slab ali dober. Starši so nam dali lepo ali težko otroštvo. Nekdo nas ima rad ali pa mu ni mar za nas. Odločitev, ki smo jo sprejeli pred desetimi leti, je bila pravilna ali napačna.
Toda odraslo življenje se le redko tako lepo razdeli na dva pola. Človeka lahko ljubimo in smo ob njem nesrečni. Starši so lahko naredili ogromno dobrega in nas pri nečem globoko prizadeli. Odnos, ki se je končal zelo boleče, je lahko vseboval veliko lepih let. Odločitev lahko obžalujemo in obenem vemo, da smo zaradi nje postali človek, kakršen smo danes.
Ko vztrajamo, da mora biti pravilna samo ena od teh trditev, resničnost stisnemo v preozek okvir. Če zmoremo prenesti, da sta včasih hkrati prisotni dve na videz nasprotni resnici, dobimo precej natančnejšo sliko svojega življenja in drugih ljudi.
To ne pomeni, da moramo v vsem iskati srednjo pot ali opravičevati ravnanja, ki so bila nesprejemljiva. Nekdo nas lahko prizadene in za to nosi odgovornost. Sprejemanje različnih perspektiv tudi ne pomeni, da moramo podvomiti vase vsakič, ko nekdo zanika naše doživljanje. Pomeni pa predvsem, da ne enačimo več avtomatično drugačnega pogleda z napadom na svojega.
Za mir ne potrebujemo vedno soglasja
Morda je največja sprememba v tem, da prenehamo verjeti, da se mora vsak pomemben pogovor končati s skupno razsodbo o tem, kaj se je »v resnici« zgodilo. Včasih je mogoče ugotoviti dejstva, se opravičiti, popraviti napako in iti naprej. Včasih pa bosta dva človeka tudi po dolgem pogovoru dogodek še vedno razumela drugače. To samo po sebi še ne pomeni, da pogovor ni uspel.
Lahko pridemo do točke, ko rečemo: »Jaz se tega spominjam drugače, vendar zdaj razumem, zakaj si ti to doživel tako.« Takšen odgovor od nas zahteva več kot preprosto popuščanje. Zahteva dovolj notranje trdnosti, da nas obstoj druge perspektive ne ogroža.
Ko tega ne zmoremo, poslušamo predvsem zato, da bi našli napako v pripovedovanju drugega. Ko zmoremo, začnemo poslušati z drugim vprašanjem: Kaj ta človek vidi, česar jaz ne vidim? Kaj je v tej situaciji doživljal? Zakaj ima dogodek zanj drugačen pomen kot zame?
Morda se na koncu še vedno ne bomo strinjali. Toda konflikt bo že samo zaradi tega drugačen.
Naslednjič ne iščite takoj odgovora, kdo ima prav
To lahko začnemo vaditi pri zelo običajnih nesoglasjih. Ko nas prime, da bi odgovorili »To ni res«, se lahko za trenutek vprašamo, kaj pravzaprav zanikamo. Dejstvo? Interpretacijo? Ali občutek drugega človeka?
Nato lahko poskusimo njegovo perspektivo razumeti, preden začnemo pojasnjevati svojo. Ne zato, ker je njegova pomembnejša, temveč zato, ker svoje že poznamo, o njegovi pa se lahko še nekaj naučimo.
Včasih bomo ob tem ugotovili, da smo nekaj spregledali. Drugič bomo ostali pri svojem. Toda že spoznanje, da drugačen pogled ne ogroža našega, lahko odnose precej razbremeni.
Ni nam treba živeti brez prepričanj ali se odpovedati lastni presoji. Veliko bolj osvobajajoče je vedeti, kaj je naša resnica, in obenem prenesti dejstvo, da človek poleg nas istega sveta ne vidi povsem enako.
Mir zato ne nastane šele takrat, ko se končno vsi strinjamo, ampak že takrat, ko ne potrebujemo več, da bi drugi svet videl skozi naše oči.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
