Pexels

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ali se lahko na nekaj doma tako navadimo, da tega ne prepoznamo več kot problem? Partner reče, da pretiravamo, ker smo ga opozorili na nekaj, kar nas je prizadelo. Ko gremo na kavo s prijateljico, postane užaljen. Ko povemo, kako smo si zapomnili nek dogodek, nas prepričuje, da se motimo. Na koncu se opravičimo – ne zato, ker bi zares vedeli, kaj smo naredili narobe, ampak zato, ker želimo imeti mir.

Največkrat se niti ne sprašujemo, ali je z našim odnosom morda kaj narobe. Partner je pač utrujen, izbrali smo napačen trenutek ali pa smo se odzvali preveč čustveno. To so razlage, ki si jih ponavljamo. Tudi ko se podoben prizor ponovi, imamo zanj že pripravljen odgovor. Tako se meja med običajnim nesoglasjem in čustvenim pritiskom premika po majhnih korakih.

Najprej se zaradi miru odpovemo eni razpravi, potem enemu druženju, nazadnje še zaupanju v lastno presojo. Vsaka posamezna prilagoditev se zdi nepomembna, skupaj pa lahko ustvarijo odnos, v katerem eden določa razpoloženje, drugi pa se mu ves čas prilagaja. Včasih začnemo opažati, da tak odnos ni povsem običajen. Ko na družbenih omrežjih preberemo opise narcističnega vedenja, se lahko vprašamo, ali imamo morda tudi sami opravka s takim človekom. Toda ali je odgovor res tako preprost?

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

6 tipov narcisov, ki jih ni vedno lahko prepoznati

Osebna rast

Zakaj lahko tudi pohvale otroku postanejo breme?

Narcis ni oznaka za vsako težavno osebo

Beseda narcis se je iz strokovnega jezika preselila v vsakdanje pogovore. Z njo označujemo samovšečnega partnerja, sebičnega šefa, težavnega starša ali človeka, ki ne zna sprejeti kritike. Včasih je tak opis razumljiv, vendar narcistična osebnostna motnja ni enaka občasni sebičnosti, zagledanosti vase ali slabemu vedenju.

Pexels

V strokovnem smislu gre pri narcistični osebnostni motnji za dolgotrajen in tog vzorec, za katerega so značilni občutek večvrednosti, močna potreba po občudovanju, pričakovanje posebne obravnave in zmanjšana zmožnost upoštevanja doživljanja drugih. Diagnoze ni mogoče postaviti na podlagi enega prepira, objave na družbenem omrežju ali nekaj lastnosti. Oceniti jo mora usposobljen strokovnjak.

Pri tem članku zato ni najpomembnejše vprašanje, ali je partner zares narcis. Bolj koristno je pogledati, kaj se v odnosu ponavlja in kako to vpliva na nas.

#1 Mir si kupujemo z nenehnim opravičevanjem

Ko se partner razjezi, ker smo se dobili s prijateljico, ker smo nekaj pozabili ali ker smo opozorili na njegovo vedenje, sicer vemo, da njegov odziv ni sorazmeren s tem, kar se je zgodilo, a se vseeno avtomatično opravičimo. S tem poskušamo preprečiti prepir, molk ali novo poniževanje. Naše opravičilo tako ni več priznanje naše napake, ampak način, kako poskušamo znova vzpostaviti mir.

V zdravem odnosu bi se opravičila oba in vsak bi prevzel svoj del odgovornosti. Če pa se vedno opravičuje isti človek, drugi pa svojo jezo razlaga kot posledico njegovega ravnanja, se odgovornost počasi premakne na napačno stran. Nositi začnemo tudi čustva, ki jih nismo povzročili.

#2 Za običajne odločitve prosimo za dovoljenje

Vprašanje, kdaj pridemo domov, kdo bo na druženju ali koliko denarja lahko porabimo, samo po sebi še ne pomeni, da nas partner nadzira. V skupnem življenju se partnerja pogovarjata o obveznostih, financah in načrtih. Razlika pa je v tem, ali se o teh stvareh znata dogovoriti ali pa si eden prisvoji vse pravice, drugi pa se mu mora podrediti.

Če se zaradi partnerjeve jeze odpovedujemo prijateljem, skrivamo nakupe, prosjačimo za čas zase ali se bojimo posledic, kadar ravnamo po svoje, to ni več običajno usklajevanje. Nadzor je težko prepoznati tudi zato, ker nam ga partner predstavlja kot svojo skrb. »Samo želim vedeti, kje si« ali »Če bi me spoštovala, bi me vprašala«. Toda skrb, ki ne dopušča svobode, postane nadzor.

Pexels

#3 Razpoloženje drugega postane naš notranji kompas

Da bi se izognili partnerjevim izbruhom, začnemo tiho opazovati majhne podrobnosti. Pozorni smo na ton glasu, način zapiranja vrat, dolžino odgovorov in vsak izraz na njegovem obrazu. Preden povemo svoje mnenje, najprej preverimo, ali je dovolj dobre volje, da ga bo lahko slišal.

Sčasoma se naša pozornost preseli z lastnega doživljanja na partnerjevo razpoloženje. Najprej odpovemo pogovor, potem svoje mnenje, nazadnje še potrebe. Ne živimo več tako, da bi se počutili svobodno, ampak tako, da bi zmanjšali možnost konflikta. Takšna stalna pripravljenost na partnerjevo reakcijo je lahko znak nadzorovalnega odnosa.

#4 Če izrazimo svoje potrebe, smo zahtevni in razvajeni 

Ko povemo, da smo utrujeni, osamljeni, prizadeti ali da potrebujemo več sodelovanja, partner ne ostane pri vsebini naših besed. Pogovor se hitro obrne: on je bolj utrujen, mi smo nehvaležni, vedno nekaj zahtevamo ali spet dramatiziramo. Namesto odgovora na svoje vprašanje moramo v takem trenutku dokazovati, da imamo sploh pravico, da smo ga postavili.

Po več takih pogovorih začnemo svoje potrebe zmanjševati, še preden jih izrečemo. Potrebe seveda še vedno ostajajo, a se jih bojimo izraziti, ker vnaprej pričakujemo očitek. Pri zdravi komunikaciji partner ni dolžan izpolniti prav vsake naše želje, mora pa biti sposoben slišati, da želja obstaja. Empatija ne pomeni strinjanja z vsem, ampak pripravljenost, da drugega ne kaznujemo zato, ker čuti drugače.

#5 Gaslighting - ko ne zaupamo več lastnemu spominu

»Tega nisem nikoli rekel.« »To si si izmislila.« »Vedno si bila preveč občutljiva.« Ko se takšni odgovori ponavljajo ob dogodkih, ki smo jih jasno doživeli, začnemo dvomiti vase. Za takšen način komunikacije se uporablja pojem gaslighting, vendar moramo biti pri njegovi uporabi previdni. Različen spomin ali drugačna razlaga posameznega pogovora še ne pomenita nujno manipulacije.

O takšnem vzorcu govorimo takrat, ko partner ponavljajoče zanika, izkrivlja ali zmanjšuje dogodke tako, da začnemo dvomiti o lastni presoji in spominu. Psihološka agresija vključuje tudi poniževanje in žaljenje ter nadzorovalna ravnanja, s katerimi partner drugega nadzoruje, mu omejuje stike ali ga skuša odrezati od bližnjih.

Posledica gaslightinga ni samo zmedenost. Ko ne zaupamo več sebi, lažje sprejmemo partnerjevo razlago tudi takrat, ko nas ponižuje ali omejuje. Zato je koristno, da si konkretne dogodke začnemo zapisovati: kaj se je zgodilo, kaj je bilo rečeno, kako smo se počutili in čemu smo se po pogovoru odrekli. Zapis ni namenjen zmagi v prepiru, ampak temu, da se znova lahko opremo na lastne izkušnje. Če je to varno, ga hranimo na mestu, kjer partner do njega nima dostopa.

#6 Vsako naše veselje je razglašeno za sebičnost

Partner ni nujno narcističen zato, ker se ne ujame z enim od naših prijateljev ali ker se ne strinja z vsakim našim nakupom. Drugače je, ko vsak poskus naše samostojnosti spremlja očitek, da nam ni mar zanj. Druženje z drugimi postane izdaja, počitek lenoba, denar, porabljen zase, pa zapravljanje. Tudi naš uspeh lahko sproži tekmovanje, ljubosumje ali omalovaževanje.

Takšen odnos nas predvsem omejuje prek občutka krivde. Začnemo odpovedovati načrte, manj pripovedovati o tem, kaj nas veseli, in iskati razloge, zakaj bi bilo lažje ostati doma. S tem se zoži tudi krog ljudi, ki bi lahko opazili, kaj se dogaja. Zdrav odnos dopušča, da imata partnerja poleg skupnega življenja tudi svoj svet.

#7 Ko preživetje zamenjamo za ljubezen

Tudi v odnosu z osebo z izrazitimi narcističnimi potezami niso vsi dnevi slabi. Po izbruhu lahko sledi obdobje topline, partner nam lahko pokloni darilo ali izreče obljubo. Nekaj dni je lahko celo tak, kot je bil na začetku. Olajšanje je resnično in lahko za trenutek ustvari občutek, da je vse v redu. Prav zaradi tega lahko ostajamo. Olajšanje po napetosti pa še ni varnost.

Pexels

Če vso svojo energijo porabljamo za to, da preprečujemo izbruhe, razlagamo svoje ravnanje, popravljamo partnerjevo razpoloženje in si prislužimo prijaznost, živimo v načinu preživetja. Preživetje pa ni ljubezen. Ljubezen od nas ne zahteva, da se zmanjšujemo in postanemo tišji ter manj zahtevni, da bi si zaslužili mir. Lepi trenutki so lahko pristni, vendar ne izbrišejo vzorca, ki nas vedno znova spravlja v strah ali dvom vase.

Pozorni bodite predvsem na vzorec

Vsak človek je lahko kdaj sebičen, nezrel, obramben ali slabe volje. Ko ocenjujemo svoj odnos, pri presoji ne iščimo ene velike lastnosti, ampak se vprašajmo, ali se isto vedenje ponavlja. Ali partner po konfliktu prevzame svoj del odgovornosti ali se opraviči samo zato, da se lahko vse začne znova? Lahko rečemo ne brez strahu pred kaznijo, molkom ali maščevanjem? Imamo ob njem več prostora ali manj?

Pomembno je tudi, kaj se dogaja z nami. Smo bolj mirni, samozavestni in povezani s svojimi bližnjimi ali pa postajamo vse bolj previdni, tihi in negotovi? Bi vedenje, ki ga danes opravičujemo, prepoznali kot ponižujoče, če bi ga doživljala naša prijateljica? Odgovori na ta vprašanja ne bodo postavili diagnoze, lahko pa pokažejo, ali odnos temelji na vzajemnosti ali na nenehnem prilagajanju ene osebe.

Kaj lahko naredite že danes

Najbolj konkreten prvi korak je vrnitev k dejstvom. Izberite tri nedavne situacije in jih opišite brez olepševanja: kaj se je zgodilo, katere besede so bile izrečene, kaj ste želeli povedati in kako se je pogovor končal. Nato zapišite še, ali ste ravnali zato, ker ste si to želeli, ali predvsem zato, da bi preprečili partnerjevo reakcijo.

Ko dobite jasnejšo sliko, izberite eno mejo, ki je odvisna od vašega ravnanja. Lahko rečete: »O tem se bom pogovarjala, ko bova lahko govorila brez žalitev. Če se bodo nadaljevale, bom pogovor končala.« Meja ni grožnja in ni poskus, da bi partnerja prisilili v spremembo. Pove, kaj boste storili vi, če se bo nesprejemljivo vedenje nadaljevalo.

Pexels

Če se ob postavljanju meje pojavijo grožnje, zastraševanje, spremljanje, finančno kaznovanje ali stopnjevanje nasilja, se ne soočajte sami. Pogovorite se z osebo, ki ji zaupate, s centrom za socialno delo ali strokovno službo za pomoč žrtvam nasilja. V nasilnem odnosu je smiselno varnostni načrt pripraviti s strokovno osebo, saj se lahko po odločitvi za prekinitev odnosa ogroženost poveča.

Zaključna misel

Ni treba, da partner prizna, da je narcis, da bi lahko svojo stisko vzeli resno. Prav tako ni treba čakati na fizično nasilje, da bi priznali, da nadzor, poniževanje, izoliranje in nenehno prelaganje krivde niso normalen del bližine. V odnosu imata oba pravico do glasu, prijateljev, počitka, meja in drugačnega pogleda na dogodek.

Če moramo za mir vsak dan znova odlagati svoje mnenje, stike in občutek za lastno resničnost, je to dovolj pomemben podatek sam po sebi. Ni nam treba čakati na dokončno oznako. Najprej si lahko priznamo preprosto dejstvo: nekaj, na kar smo se navadili, nam še vedno škoduje.