Zakaj nas je strah, tudi ko vemo, da ni nevarnosti
Strah se pogosto začne v telesu, še preden se zavemo razloga. Preverite, kako nastane, kdaj preraste v fobijo in kako si lahko pomagamo v praksi.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Strah poznamo vsi, čeprav ga redko imenujemo tako. Včasih se pokaže kot pritisk v prsih, drugič kot nemir v trebuhu, tretjič kot misel, ki se ne umakne. Pride lahko ob očitni nevarnosti, a pogosto tudi takrat, ko razum ve, da se ne dogaja nič posebnega. Prav ta razkorak med tem, kar vemo, in tem, kar čutimo, ljudi najbolj zmede.
Strah je v osnovi mehanizem preživetja. Njegova naloga ni, da je natančen ali pravičen, ampak da je hiter. Raje sproži lažni alarm kot spregleda resnično nevarnost. Težava nastane, ko se ta alarm začne oglašati prepogosto in ob situacijah, ki sicer niso nevarne, so pa neprijetne in nepredvidljive.
PREBERITE TUDI:
Najpomembnejša stvar, ki jo moramo pri strahu razumeti, je, da se najprej zgodi v telesu. Telo zazna grožnjo in se nanjo odzove še preden se vključi zavestno razmišljanje. Odziv gre v smeri bega, boja ali delne paralize, spremeni se naše dihanje, srce poskoči, mišice se napnejo in kri steče v organe, kjer je potrebne največ energije. Šele ko se zgodi ta refleksni oziroma avtomatični odziv, ki deluje brez našega zavestnega vpliva, se mu kasneje pridruži tudi misel, ki temu telesnemu stanju poskuša dati pomen. Nekaj ni v redu. Nekaj je nevarno.
Zato se ob strahu pogosto ne moremo pomiriti z razumom. Tudi če razumsko razumemo situacijo, telo reagira hitreje kot misel. In dokler je telo v alarmu, ima razum zelo malo vpliva.
Ko strah ostane iz otroštva
Zanimiv primer, kako reagiramo, ko nas vodi notranji alarm, je strah pred psom. Marsikdo se psov boji že od majhnega. Ko se tako pes pojavi na primer na drugi strani ulice, njegovo telo reagira sunkovito. Srce poskoči, korak se ustavi, včasih pride glasen vzklik ali hiter umik. Razum ve, da je pes na povodcu in da ni nevaren, a telo se obnaša, kot da mora pobegniti.
V ozadju pogosto ni jasnega spomina na dogodek. Morda ni bilo ugriza, morda niti pravega incidenta. Dovolj je bilo, da se je v otroštvu srečal s trenutkom nemoči in občutkom, da nisi imel nadzora ali zaščite. Telo si je to zapomnilo. Danes kot odrasel človek ve več, razume več, a telo se odzove po starem vzorcu.
Tak strah še ni nujno fobija. Laično sicer ta dva pojma zamenjujemo in marsikdo misli, da je fobija samo močan strah. A ne gre za to. Glavno razliko med njima določi, kako ta strah vpliva na naše življenje. Pri fobiji začne strah življenje omejevati.
Če se tako nekdo psov boji, pa vseeno brez težav stopi na ulico, če psa sreča, se mu razumno izogne in se po srečanju lahko brez težav pomiri, govorimo o strahu. Če pa človek začne poti načrtovati tako, da se psom ne more približati, če ga strah zagrabi že ob misli, da bi jih lahko srečal, če se izogiba parkom, obiskom in ulicam, če se vsak izlet spremeni v pregled terena in stalno napetost, takrat strah ni več le odziv. Takrat postane omejitev.
Pomembno je razumeti, da v takih primerih strah pogosto nima več zveze s psom. Gre za telesni spomin, ki ga vlečemo v sedanjost.
Strah pred prihodnostjo in scenariji v glavi
Strah ni vezan le na situacije in dogodke, ampak tudi na misli o tem, kaj bi se lahko zgodilo. Človek se lahko ustraši prihodnosti, še preden se zgodi karkoli konkretnega. To se v različnih obdobjih dogaja večini ljudi, ker so naši možgani narejeni za predvidevanje.
Ko je v ozadju negotovost, odgovornost ali utrujenost, začnejo možgani sestavljati scenarije. Kaj če ne bo šlo. Kaj če se ponovi star neuspeh. Kaj če ne bom zmogel. Telo teh scenarijev ne doživlja kot misli, ampak kot opozorila. In če so dovolj živi, sprožijo enak telesni odziv kot resnična nevarnost.
Težava je v tem, da telo ne loči med scenarijem in realnostjo, ko je scenarij dovolj živ. Če si dovolj nazorno predstavljamo prihodnji poraz, lahko telo reagira, kot da se dogaja danes. In potem nas strah izčrpava že vnaprej. Ne živimo le tega, kar je, ampak tudi tisto, česar še ni.
Zakaj se eni bojimo bolj kot drugi
Nekateri imajo bolj občutljiv alarmni sistem. To je lahko del temperamenta, lahko posledica obdobij dolgotrajnega stresa, lahko je krivo tudi okolje, v katerem je bilo veliko napetosti ali negotovosti. Pomembno je vedeti, da se strah krepi z izogibanjem. Vsakič ko se strahu izognemo, sicer dobimo kratkotrajno olajšanje, a telo si to zapomni kot dokaz, da je bila nevarnost realna. Tako strah postane pametnejši, glasnejši in hitrejši. In zato je strah pogosto največji ravno tam, kjer imamo najmanj izkušenj, da bi z njim ostali v stiku.
Kaj v praksi pomaga
Ko strah zagrabi, pogosto poskušamo najti pravo misel, ki bi ga ustavila. A bolj učinkovit način je, da v prvi fazi najprej pomagamo telesu, da pride iz alarma. Našim možganom moramo dati zagotovilo, da smo varni. Zelo dobro pri tem deluje vse, kar nas prizemlji v ta trenutek. Najbolj učinkovito je zavestno dihanje z upočasnjenim izdihom, lahko tudi usmerimo pozornost na to, kako se čuti dotik stopal na tleh, ali pa se vizualno posvetimo kakšni podrobnosti v okolju in jo skušamo čim bolj natančno opazovati. Na ta način strahu sicer verjetno ne bomo povsem pregnali, bomo pa poskrbeli, da se ne stopnjuje.
Ko se telo začne umirjati, je smiselno narediti še drugi korak, ki je za marsikoga odločilen. To je vprašanje, kaj se v resnici skriva za strahom. Ali se bojim psa ali se bojim izgube nadzora. Ali se bojim izpita ali se bojim občutka, da ne bom dovolj. In ali me je strah prihodnosti ali me je strah, da bom ostal brez opore.
To vprašanje strah iz abstraktne pošasti premakne v nekaj, kar lahko poimenujemo in razumemo. S tem pa ga že malce bolje tudi obvladujemo.
Strahu ne moremo premagati z voljo. Najbolj uspešni bomo, če mu z izkušnjo pokažemo, da zmoremo ostati v stiku s situacijo in se nam ob tem nič zares ne zgodi. Morda je res precej neprijetno, a ni katastrofalno. Zato postopno približevanje k strahu deluje bolje kot izogibanje. Ne na silo, ampak v korakih, ki so še znosni.
Pri strahu pred prihodnostjo pa pomaga premik iz scenarijev v eno preprosto vprašanje. Kaj je danes v moji moči. Potrebujemo samo eno stvar, ki jo lahko naredimo zdaj, namesto da bi vnaprej živeli vse možne razplete.
Kdaj po pomoč
Če se strah širi, če začne omejevati naše življenje, če vodi v panične napade ali stalno izogibanje, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Prav strahovi in fobije so namreč nekaj, kar se da učinkovito nasloviti, če nas pri tem podpira prava oseba.
In morda še zelo uporabna misel, čisto za konec. Pogum ne pomeni, da strahu ne čutimo, ampak je tista naša kakovost, ko si kljub strahu dovolimo narediti tisti naslednji majhen korak, ki ga strah ne bi izbral. Naredimo pa ga zato, ker vemo, da vodi nazaj v življenje.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
