Lance Armstrong: "Sovražil sem poraz bolj, kot sem ljubil zmago"
Razprava o Lancu Armstrong ne pojenja. Še leta po javnem priznanju dopinga in odvzemu sedmih naslovov na dirki Tour de France mora odgovarjati na številna vprašanja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
V podkastu Frodeno Going Mental je 54-letni Lance Armstrong pozornost preusmeril s trofej na nekaj bolj neprijetnega: strah. »Moje življenje je bilo v marsičem zaznamovano z nekakšnim preživetjem,« pravi sedemkratni zmagovalec Toura (pozneje razveljavljenih zmag), preživeli bolnik z rakom in osrednja figura enega največjih športnih škandalov danes o sebi govori manj kot o zmagovalcu in bolj kot o človeku, ki je moral preživeti – fizično, psihično in čustveno.
Preberite tudi:
Življenje in smrt
Mentaliteto boja povezuje že z otroštvom v Dallasu, kjer ga je rodila 17 letna mati. »Imel sem življenje boja in preživetja,« pravi. Rak pri 25 letih je ta instinkt še okrepil. »Takrat se boriš dobesedno za življenje ali smrt.« A najtežje obdobje je bilo po njegovih besedah javno razkritje dopinga v letih 2012 in 2013. »V marsičem je bilo huje kot prejšnji dve stvari.« S petimi otroki je čutil še večjo odgovornost: »Pritisk je bil še večji.«
Kolo je za pobeg
Danes še vedno kolesari, a iz drugačnih razlogov. »Edini razlog, da rad kolesarim, je pobeg.« Dve uri sam na cesti zanj pomenita terapijo. »To je mentalna terapija.« Po priznanju v oddaji Oprah Winfrey je bilo gibanje njegovo edino orodje: »Nisem se hotel zlomiti. Hotel sem se premikati.«
Sovražil sem poraz
Njegova obsesivnost, izostrena že med zdravljenjem raka, je zaznamovala tudi Tour. »Proces je vse.« V Parizu ni razmišljal o slavju, temveč o tem, da ne sme izgubiti. »Sovražil sem poraz bolj, kot sem ljubil zmago.« Danes priznava, da takšna miselnost ni zdrava.
O rivalstvu z Janom Ullrichom pravi: »Vsaka celica v meni ga je hotela premagati.« Sčasoma pa je želel, da bi mu pomagal v njegovih težavah. »Ne prenesem, da bi bil tak junak uničen.«
Preberite tudi:
"Potreboval sem pomoč!"
Šele pred šestimi ali sedmimi leti je poiskal terapijo. »To je bila najbolj preobrazbena stvar v mojem življenju.« Postopek primerja s kirurškim posegom: »Če se mu ne prepustiš, ne deluje.« Prizna: »Potreboval sem pomoč.«
Danes mu največ pomeni družina. »Kako bom poskrbel za svoje otroke? To je vse, kar me zanima.« Njegov sklep je preprost: »Življenje je zmeda.« Portret tekmovalca, ki ga je bolj kot ljubezen do zmage gnala groza pred porazom.
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
