Pexels

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V življenju se nam zgodi nešteto stvari, a nekatere od njih imajo tako veliko težo, da zaradi njih postanemo nekoliko drugačna oseba. Morda »drugačna« niti ni prava definicija – zgodi se, da ti dogodki v resnici oblikujejo našo predstavo o tem, kdo zares smo. Lahko je to velika življenjska prelomnica, kot so izguba, ločitev, bolezen ali velik neuspeh, lahko pa nekaj precej manj izstopajočega, kot so zavrnitev, ponižanje, obtožujoč stavek starša, izdaja prijatelja ali trenutek, ko smo prvič občutili, da nismo dovolj dobri.

Psihologi takšne posebej pomembne avtobiografske spomine poznajo kot self-defining memories – spomine, ki so tesno povezani z našo identiteto. Raziskave avtobiografskega spomina kažejo, da so pogosto čustveno močni, povezani z našimi pomembnimi življenjskimi temami ter lahko vplivajo na to, kako razumemo sebe in interpretiramo tudi poznejše dogodke.

Obstaja pa pomembna razlika. Neki dogodek nas lahko zaznamuje, a je njegov vpliv povsem drugačen, kot če mu še leta pozneje dovoljujemo, da nas definira.

Iz dogodka lahko nastane zgodba o tem, kdo smo

Psiholog Dan McAdams je za način, kako iz svojih izkušenj sestavljamo širšo zgodbo o sebi, uveljavil izraz narativna identiteta. Iz množice dogodkov izbiramo pomembne spomine, jih povezujemo in jim pripisujemo pomen. Tako si razlagamo, kdo smo, kako smo takšni postali in kaj lahko pričakujemo od prihodnosti.

Pogosto iz nekega konkretnega dogodka, ki se nam je zgodil, ustvarimo splošno življenjsko pravilo. Če nas na primer zapusti partner, lahko v sebi začnemo verjeti, da nas bodo ljudje, ki jih imamo radi, vedno zapustili. Če pri projektu doživimo neuspeh, se to lahko spremeni v prepričanje, da nismo dovolj sposobni. Ko pokažemo čustva in nas nekdo zato prizadene, lahko tiho sklenemo, da nikogar ne smemo več spustiti preblizu. Takih primerov je še nešteto.

Pomembno je razumeti, da je dogodek, ki se nam je zgodil, sicer lahko zelo resničen, vseeno pa sklep, ki smo ga iz tega dogodka naredili, ni nujno objektivna resnica o nas ali našem prihodnjem življenju. Čeprav je dogodek lahko pomembno vplival na nas, to še ne pomeni, da mora njegov prvotni pomen ostati nespremenjen vse življenje.

Kako torej prepoznamo, da ne živimo več samo z določenim spominom, ampak tudi po zgodbi, ki smo jo iz njega ustvarili?

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Zakaj si bolje zapomnimo ljudi, ki so nas prizadeli?

Osebna rast

6 znakov, da nase prevzemate čustva drugih

1. Pogosto si razlagamo sebe z enim samim dogodkom

»Takšen sem zaradi tega, kar se mi je zgodilo.«

Takšna razlaga je lahko do določene mere upravičena. Močne življenjske izkušnje nas spreminjajo. Raziskovalca avtobiografskega spomina Dorthe Berntsen in David Rubin pa sta pokazala, da lahko nekateri dogodki postanejo posebno centralni za našo identiteto – uporabljamo jih kot referenčno točko, skozi katero razlagamo sebe in druge dele svojega življenja.

Težava nastane, kadar en dogodek postane skoraj edina razlaga za to, kdo smo. Takšna razlaga namreč zajame le en del veliko širše življenjske zgodbe. Človek, ki je bil nekoč prevaran, ni samo človek, ki je bil prevaran. Vmes je imel na tisoče drugih izkušenj. Če pa se njegova identiteta še vedno organizira predvsem okoli izdaje, lahko preteklost zavzame veliko več prostora, kot ji pripada.

2. Iz enega dogodka sestavimo svoje pravilo o svetu

Naš notranji glas nam ves čas prigovarja naša prepričanja o svetu: »Ljudem ni mogoče zaupati.«
»Če pokažem šibkost, jo bodo izkoristili.«»Če nisem najboljši, nisem dovolj dober.« »Vedno moram vse narediti sam.«

Naša sposobnost, da se iz izkušenj učimo, je sicer koristna, do problema pa pride, ko začnemo pretirano posploševati. Če nas nekdo zavrne, je edino zanesljivo dejstvo to, da nas je zavrnil ta človek v tej konkretni situaciji. Iz tega še ne sledi, da nas bodo zavrnili tudi drugi. A naš miselni proces se pri tem pogosto ne ustavi – nezavedno lahko zaradi enega dogodka sklenemo, da nas bodo zavrnili vsi, tudi ljudje, ki jih bomo spoznali šele v prihodnosti.

Ko vzpostavimo takšno notranje pravilo, začne to vplivati na nove situacije, ki s prvotnim dogodkom nimajo neposredne zveze.

3. Današnje odločitve sprejemamo, da se stari dogodek ne bi ponovil

Eden najjasnejših znakov, da preteklost še vedno močno vodi sedanjost, je izogibanje določenim situacijam. Ne prijavimo se na boljše delovno mesto, ker smo nekoč doživeli neuspeh. V odnosu ne povemo, kaj potrebujemo, ker je bila nekoč naša ranljivost kaznovana. Ne izpostavimo svojega mnenja, ker smo bili nekoč zaradi njega osramočeni. Ne dovolimo si navezati na nekoga novega, ker smo nekoč že izgubili nekoga pomembnega.

Na prvi pogled se sicer zdi, da se odločamo glede na sedanjost, a v resnici je lahko naš glavni cilj preprečiti ponovitev preteklosti.

4. Novi dogodki za nas vedno znova »dokazujejo« staro prepričanje

Če verjamemo, da nismo dovolj dobri, bomo veliko hitreje opazili kritiko kot pohvalo. Če pričakujemo, da nas bodo ljudje zapustili, lahko posebno pozornost namenjamo vsakemu znaku oddaljevanja.

Pexels

Nova izkušnja tako ne pride na prazno mesto. Interpretiramo jo skozi prepričanja, ki jih že imamo.

Če partner potrebuje večer zase, človek z zgodbo »ljudje vedno odidejo« tega morda ne bo razumel zgolj kot potrebo po prostoru. Dogodek lahko postane nov dokaz stare zgodbe.

Sčasoma dobimo občutek, da življenje vedno znova potrjuje nekaj, kar smo pravzaprav začeli pričakovati že veliko prej.

5. Na nekatere situacije reagiramo veliko močneje, kot bi pričakovali

Majhna kritika sproži močan občutek sramu. Nekaj ur brez odgovora na sporočilo povzroči skoraj paničen strah pred zavrnitvijo. Manjša napaka sproži občutek popolnega neuspeha.

To samo po sebi še ne pomeni, da je v ozadju nujno neki konkreten dogodek. Toda kadar je čustveni odziv izrazito močnejši, kot bi pričakovali glede na trenutno situacijo, je vredno preveriti, ali se je sedanjosti pridružil še pomen iz preteklosti.

Včasih namreč ne reagiramo samo na to, kar se dogaja danes, ampak tudi na vse tisto, kar današnja situacija za nas predstavlja.

6. O sebi govorimo v dokončnih kategorijah

»Jaz pač nisem človek za odnose.«

»Nikoli ne bom samozavesten.«

»Vedno vse pokvarim.«

»Takšna sem.«

Besede vedno, nikoli, vsi, nihče in jaz pač sem takšen so lahko opozorilo, da smo iz izkušnje oblikovali svojo identiteto. Razlika je pomembna.

»Takrat me je bilo strah in sem odnehal« opisuje dogodek.

»Sem strahopeten človek« opisuje identiteto.

»Ta odnos ni uspel« opisuje odnos.

»Nisem človek za ljubezen« pa iz enega ali nekaj dogodkov naredi sodbo o celotnem človeku.

Pexels

7. Ne opazimo več dokazov, da stara zgodba ne drži

Morda je to najpomembnejši znak.

Od dogodka, ki nas je zaznamoval, so lahko minila desetletja. Vmes smo naredili stvari, za katere smo nekoč mislili, da jih ne zmoremo. Ljudje so nam ostali zvesti. Sprejeli so nas. Premagali smo težke situacije. Postavili smo mejo. Se pobrali po neuspehu.

A kljub vsemu temu nič ne dobi enake teže kot stari dokaz.

Tako lahko na primer kljub temu, da imamo za seboj desetletja stabilnih prijateljstev, še vedno tiho verjamemo in zelo prepričano govorimo, da nas vedno vsi zapustijo.

Stara zgodba ne preživi nujno zato, ker jo življenje nenehno potrjuje, ampak tudi zato, ker informacije, ki ji nasprotujejo, vanjo težje vključimo.

Ali lahko spremenimo zgodbo, če dogodka ne moremo spremeniti?

Preteklosti seveda ne moremo napisati na novo. Tudi cilj osebne rasti ni, da bi si dopovedovali, da nekaj bolečega ni bilo pomembno. Vseeno pa sodobno raziskovanje spomina kaže, da spomin ni nespremenljiv videoposnetek preteklosti. Spominjanje je rekonstruktiven proces, pomen, ki ga nekemu dogodku pripisujemo, pa se lahko skozi življenje spreminja.

Otrok lahko ločitev staršev razume kot: »Očka je odšel, ker nisem dovolj pomemben.«

Odrasel človek lahko isti dogodek veliko pozneje razume v kontekstu težav med dvema odraslima človekoma in prvič jasno vidi, da njuna odločitev ni bila sodba o njegovi vrednosti.

Dogodek ostane isti, spremeni pa se njegova interpretacija. In prav tu je prostor za spremembo.

Pexels

Koristno je ločiti tri stvari:

Kaj se mi je zgodilo?
Kaj sem zaradi tega začel verjeti?
Kako zaradi tega prepričanja ravnam danes?

Prvo pripada preteklosti in tega ne moremo spremeniti. Drugo in tretje pa nista nujno nespremenljiva.

Pri travmatičnih in zelo bolečih izkušnjah je takšno raziskovanje pogosto najbolje opravljati s strokovno pomočjo. Pri mnogih drugih zgodbah pa je lahko že pomemben premik spoznanje, da nekaj, kar že desetletja doživljamo kot dejstvo o sebi, morda sploh ni dejstvo.

Morda je le sklep.

In sklep, ki smo ga nekoč naredili zato, da bi razumeli svet ali se zaščitili, ni nujno pravilo, po katerem moramo živeti še danes.

Nekateri dogodki nas bodo vedno zaznamovali. Toda to, da so postali pomemben del naše zgodbe, še ne pomeni, da jim moramo dovoliti napisati tudi njen konec.