Ko šolski pritisk postane preveč - znaki, da je otrok v stiski
Zaključevanje ocen, matura in vpis v srednjo šolo pri mnogih mladih sprožijo močan stres. Kako prepoznati anksioznost in kdaj je otrok v resni stiski?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Maj in junij v številnih družinah ne dišita več samo po koncu šole, izletih in počitnicah. Za marsikaterega mladostnika sta to meseca, ko se vse zgosti v nekaj tednov: zadnja spraševanja, popravljanje ocen, zaključevanje redovalnice, pritiski zaradi vpisa v srednjo šolo, matura, pričakovanja doma, primerjanje z vrstniki in občutek, da bo ena ocena odločila veliko več, kot bi v resnici smela.
Odrasli to obdobje pogosto opišemo kot “malo več stresa”, za mladega človeka pa je lahko občutek precej drugačen. Njegovo telo je utrujeno, glava prepolna, živčni sistem ves čas v pripravljenosti, doma pa se pogovori hitro začnejo vrteti okoli šole, rokov, rezultatov in tega, kaj še ni narejeno. Tudi otrok, ki je sicer odgovoren, uspešen in navzven urejen, lahko v tem obdobju začne kazati znake anksioznosti.
Da je otrok v stiski, ne govorijo vedno samo dramatični izbruhi, znaki so lahko veliko bolj subtilni in manj opazni: razdražljivost, umikanje, bolečine v trebuhu, nespečnost, odpor do učenja, nenaden jok ali stavki, da “itak nima smisla”. In prav zato mladostniško anksioznost odrasli včasih spregledamo.
Zakaj je konec šolskega leta za mlade tako naporen
Zaključevanje ocen ni samo preverjanje znanja. Za mladostnika je pogosto tudi preverjanje lastne vrednosti. Ocena hitro postane dokaz, ali je dovolj sposoben, priden, konec koncev tudi “na pravi poti”. Pri devetošolcih se temu pridruži še vpis v srednjo šolo, kjer se številke začnejo doživljati kot vstopnica v prihodnost. Pri maturantih se pritisk še poveča, ker se matura pogosto predstavlja kot eden ključnih prelomov med mladostništvom in odraslostjo.
PREBERITE TUDI:
Težava ni samo v tem, da imajo mladi veliko dela, ampak velik pritisk ustvarja predvsem občutek, da si ne smejo privoščiti napake. V glavi se jim vrtijo grožnje, da se jim bo zaradi ene slabše ocene zaprlo preveč vrat. Da bodo razočarali starše, učitelje ali sebe. Tak način doživljanja lahko telo postopoma potisne v stanje stalne napetosti, v katerem učenje ni več mirno razmišljanje, ampak preživetveni projekt.
Starši in tudi učitelji bi morali razumeti, da večina otrok tako ni lenih, nesramnih ali nezainteresiranih. Pogosto so preobremenjeni do točke, ko se njihov sistem ne zna več učinkovito organizirati. Seveda to ni razlog pri vseh, je pa pri mnogih.
Kako se anksioznost zaradi šolskega pritiska kaže navzven
Anksioznost pri mladih se pogosto ne pokaže tako, kot si jo predstavljamo odrasli. Ni nujno, da bo otrok rekel: “Strah me je.” Namesto tega bo mogoče potožil, da ga boli trebuh ali glava. Ali pa, da ne more spati. Da se mu vrti. Da se mu ne da več. Da sovraži šolo. Da je vse brez veze.
Pri nekaterih se pokaže skozi telo kot slabost pred testom, napetost v prsih, potenje, tresenje rok, prebavne težave, utrujenost, glavoboli ali občutek, da ne morejo normalno zadihati. Pri drugih bolj skozi vedenje kot odlašanje, izogibanje učenju, zapiranje v sobo, pretirano preverjanje ocen, jok zaradi malenkosti, burni prepiri doma ali popolna tišina.
Posebej zavajajoče je, ker se anksioznost lahko kaže tudi kot brezbrižnost. Mladostnik, ki ponavlja “vseeno mi je”, v resnici včasih ne čuti premalo, ampak preveč. Ko je pritisk previsok, se lahko umakne, ker mu je lažje delovati, kot da mu ni mar, kot pa ostati v občutku, da mu je zelo mar in da morda ne bo zmogel.
Kdaj običajen stres preraste v težavo
Nekaj napetosti pred preverjanjem znanja je normalno. Lahko celo pomaga, da se otrok zbere, pripravi in vzame nalogo resno. Zaskrbljujoče postane takrat, ko stres ne popusti več, ko začne vplivati na spanje, hranjenje, odnose, samopodobo ali osnovno delovanje. Ko vpliva tudi na zbranost in posledično same ocene.
Pozorni bodimo, če otrok več dni zapored težko zaspi, se ponoči zbuja, izgubi apetit ali začne pretirano jesti, se umika od prijateljev, pogosto joka, se ne more zbrati, govori, da je neumen, nesposoben ali da nima prihodnosti. Alarm je tudi, če začne zavračati šolo, se pred testi redno telesno slabo počuti ali če doma opažamo vedno več izbruhov, ki se ne ujemajo z običajnim značajem otroka.
V takih primerih ne pomaga stavek: “Saj bo hitro mimo.” Morda res bo, vendar otrok v tistem trenutku potrebuje odraslega, ki opazi, da mu je pretežko, in mu pomaga pritisk razstaviti na manjše, obvladljive korake.
Kaj lahko starši naredimo najprej
Največja pomoč ni vedno dodatna razlaga snovi ali še ena ura sedenja za knjigami, pogosto veliko bolj zaleže umiritev domačega ozračja. Otrok naj začuti, da odrasli vidimo njegovo stisko, ne samo njegove ocene.
Namesto “zakaj se nisi prej učil” je veliko bolj uporabno vprašanje: “Kaj te zdaj najbolj skrbi?” Namesto “ne paničari” lahko rečemo: “Vidim, da si zelo napet. Poglejva, kaj je najprej.” S tem otroku ne odvzamemo odgovornosti, ampak mu pomagamo, da iz občutka kaosa pride nazaj v stik z realnostjo.
Pomaga tudi, če mu stojimo pri organiziranju obveznosti. Pri tem je pomembno, da ne načrtujemo preveč, za cel mesec naprej, ker ga to prestraši. Načrt naj bo za danes, kvečjemu jutri. Kaj je nujno? Kaj lahko počaka? Kje potrebuje pomoč? Kdaj bo odmor? Kdaj bo konec učenja? Po pravilu mladostniki pod stresom ne potrebujejo pridige o odgovornosti, ampak odraslega, ki mu pomaga ločiti, kaj je zares pomembno in kaj je samo hrup v glavi.
Ocene niso otrokova identiteta
V obdobju zaključevanja ocen se v družinah hitro zgodi, da otrok postane projekt. Govorimo o ocenah, točkah, vpisu, maturi, rokih, popravljanju in posledicah. Vse to je del realnosti, vendar ne sme postati edini jezik odnosa.
Mladostnik mora v tem času še posebej slišati, da ni vreden toliko, kolikor zna na testu. Da ena ocena ne izbriše njegovega truda in predvsem, da slabši rezultat ni dokaz, da je z njim nekaj narobe. To ne pomeni, da ocenam povsem vzamemo vrednost, poskrbimo pa, da ne postanejo merilo otrokove celotne vrednosti. Pri tem bodimo pazljivi. Mladostniki zelo hitro zaznajo neskladje med našimi besedami in odzivi. Lahko jih spodbujamo, a če ob naslednji slabi oceni naš obraz pokaže razočaranje, bodo veliko močneje verjeli temu kot našim besedam.
Starši včasih tudi mislimo, da bomo otroka motivirali, če mu pokažemo, kako resna je situacija. A otrok, ki je že prestrašen, zato ob dodatnem pritisku ne more postati bolj zbran, ampak postane kvečjemu še bolj ohromljen. Veliko bolj pomaga mirna, jasna drža: “To je pomembno, ampak ni konec sveta. Skupaj bomo pogledali, kaj se da narediti.”
Kako pomagati pri učenju, ne da bi povečali pritisk
V stresnem obdobju je smiselno učenje čim bolj poenostaviti. Najprej naj otrok naredi seznam obveznosti, potem pa jih razvrsti po nujnosti. Ena od pogostih napak je, da skuša hkrati rešiti vse, zaradi česar se ne loti ničesar. Bolje je začeti z eno snovjo, enim sklopom, enim vprašanjem.
Koristno je tudi, da učenje ne temelji samo na branju in podčrtovanju. Mladostnik naj snov pove na glas, rešuje primere, si postavlja vprašanja, ponavlja v krajših blokih in si med učenjem vzame premore. Ko je telo pod stresom, dolge ure za mizo niso nujno učinkovite. Včasih je pol ure zbranega dela več vredno kot tri ure s telefonom ob zvezku in občutkom krivde.
Pomemben del pomoči je tudi spanje. V zadnjih tednih šole se pogosto zdi, da je treba žrtvovati noč, da bo otrok dohitel snov. A neprespan mladostnik se težje zbere, težje uravnava čustva in težje prikliče znanje, ki ga že ima. Če želimo pomagati možganom, jim moramo pustiti tudi počivati.
Kdaj poiskati dodatno pomoč
Če stiska traja, se stopnjuje ali začne resno ovirati vsakdan, je smiselno vključiti šolsko svetovalno službo, osebnega zdravnika, psihologa ali psihoterapevta. Pomoč je posebej pomembna, če otrok govori o brezupu, samopoškodovanju, o tem, da ne zmore več, ali če se močno spremeni njegovo vedenje.
Pri tem ni treba čakati, da je stanje “dovolj hudo”. Včasih že nekaj pogovorov z odraslo osebo zunaj družine pomaga, da otrok lažje razume, kaj se mu dogaja, in dobi bolj zdrave načine soočanja s pritiskom.
PREBERITE TUDI:
Najpomembnejše, kar mora otrok v tem obdobju slišati
Konec šolskega leta je lahko pomemben, naporen in resen. Ni pa vreden tega, da mlad človek začne verjeti, da je njegova prihodnost odvisna od popolnosti. Otroci in mladostniki potrebujejo odrasle, ki znajo držati tako pomen odgovornosti kot tudi občutek varnosti.
V tem času naj bo torej pozornost usmerjena na to, da najprej umirimo naš družinski sistem, šele nato rešujemo šolo. Otrok, ki se počuti sam, prestrašen in ocenjen z vseh strani, bo težje pokazal, kaj zna. Otrok, ki čuti, da ga nekdo vidi tudi takrat, ko mu ne gre, pa ima veliko več možnosti, da se pobere, zbere in naredi naslednji korak.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
