Ali je laž v odnosih res vedno slaba?
Laž ima v odnosih slab sloves, a stvari niso vedno črno-bele. Psihologija laži nam pomaga razmišljati, kdaj resnica povezuje in kdaj lahko tudi boli.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Laž ima v našem kulturnem prostoru slab ugled. Povezujemo jo z nepoštenostjo, manipulacijo in pomanjkanjem značaja. Od malega poslušamo, da je resnica vrednota, laž pa napaka. A življenje redko deluje tako črno-belo. Vsak, ki je kdaj poskušal živeti zgolj skozi popolno iskrenost, ve, da se to pogosto ne konča dobro. Pričakujemo sicer, da bo to povečalo zaupanje in s tem bližino, a pogosto dosežemo prav nasprotno.
PREBERITE TUDI:
Vprašanje zato ni, ali je laž dobra ali slaba. Bolj zrelo vprašanje je, kaj z lažjo v določenem trenutku pravzaprav počnemo. Ali z njo ščitimo odnos ali se z njo izogibamo odgovornosti?
Laž kot del vsakdanjih odnosov
V vsakdanjem življenju se ne srečujemo ves čas z velikimi moralnimi dilemami. Pogosteje gre za odločitev, ali bomo nekaj povedali čisto po resnici ali ne v majhnih, vsakdanjih trenutkih. Tako recimo določen odgovor omilimo, ker vemo, da druga oseba danes popolne resnice ne bi dobro prenesla. Včasih ocenimo, da ni nujno, da resnico izrečemo prav v določenem trenutku, zato jo namenoma za nekaj časa zadržimo. Pogosto tudi besede izbiramo bolj previdno, a ne zato, ker bi želeli lagati, ampak ker nam je mar, kaj bodo povzročile.
Take laži le stežka ocenimo, da so slabe, saj so v resnici rezultat socialne zrelosti. So znak, da razumemo, da resnica ne pomeni le gole vsebine, ampak upošteva tudi čas, prostor in odnos, v katerem je izrečena.
Ko previdnost zdrsne v prikrivanje
Težava nastane, ko se ta previdnost pri izražanju resnice spremeni v navado skrivanja. To je takrat, ko laž ni več namenjena temu, da bi nekoga zaščitila, temveč temu, da bi sebe obvarovali pred neprijetnostjo, konfliktom ali posledicami. Takrat laž začne delovati kot bližnjica. Kratkoročno olajša situacijo, dolgoročno pa v odnos vnese napetost, ki je pogosto tiha, a vztrajna.
V odnosih se redko poruši zaupanje zaradi ene same neresnice. Bolj pogosto ga razjedajo
ponavljajoče se majhne prilagoditve resnice, ob katerih druga stran začne čutiti, da nekaj ne drži. Ne zna vedno povedati, kaj točno, a občutek je tam. In ta občutek je dovolj, da se začne ustvarjati čustvena razdalja.
Zakaj popolna iskrenost ni vedno najboljša izbira
Kaj pa popolna, nefiltrirana iskrenost? Je ta res lahko najvišja vrednota, kot nekateri zagovarjajo sami pri sebi. Vsekakor ima tako mišljenje tudi svoje pasti. Brutalna iskrenost namreč največkrat služi bolj razbremenjevanju sebe, kot pa spoštovanju drugega. Pogosto jo uporabimo predvsem zato, da si kasneje lahko oddahnemo, ker smo s svojih prsi odložili breme, ob tem pa ne prevzemamo odgovornosti za učinek svojih besed.
Resnica, izrečena brez občutka za kontekst, lahko prizadene bolj kot tišina. Težava je, ko naleti na prejemnika informacije ob napačnem času ali v napačni obliki. Ko zadane v srce, lahko boli zelo močno in naredi tudi veliko škode.
Čustvena inteligenca ima ključno vlogo
Pri vrednosti resnice v odnosih ne gre toliko za iskrenost samo, ampak za zavedanje njenega učinka. Tu pa se pokaže ključna vloga naše čustvene inteligence v svoji najbolj praktični obliki. Odločilna je naša sposobnost empatije, še bolj od tega pa morda, kako dobro znamo prepoznati svoj vzgib in namero.
Ali molčimo zato, ker nam je mar za osebo na drugi strani in za najin odnos, ali zato, ker bežimo pred nečim, kar ima lahko za nas posledice? Ali nekaj olepšamo zato, ker vemo, da bo resnica kasneje lažje sprejeta, ali zato, ker se hočemo izogniti teži takega pogovora? Podobnih vprašanj je še veliko, razlika v odgovorih pa je sicer pogosto subtilna, a odločilna.
Kdaj je laž lahko upravičena
Laž je lahko upravičena, kadar prepreči nepotrebno škodo, ne da bi pri tem spodkopala zaupanje. Kadar je začasna, zavestna in namenjena zaščiti, ne manipulaciji. Ko pa postane sredstvo za ohranjanje našega udobja na račun odnosa, izgubi svojo legitimnost, tudi če je na videz majhna.
Morda je prav zato najbolj uporabno vprašanje, ki si ga lahko postavimo, zelo preprosto. Če bi druga oseba čez čas izvedela resnico, bi razumela, zakaj smo se takrat odločili tako, kot smo se? Če je odgovor pritrdilen, smo verjetno ravnali zrelo. Če ob misli na razkritje čutimo predvsem strah ali sram, pa je to znak, da smo morda prestopili mejo.
Laž torej ni vedno moralni zdrs. Včasih je socialna veščina, drugič obramba, tretjič opozorilo, da se nečemu izogibamo. Naša osebna rast se začne tam, kjer si to razliko upamo videti. In kjer se zavedamo, da največ iskrenosti ne nastane iz pravil, temveč iz odnosa do posledic svojih besed.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
