Vrtimo se v istem krogu – zakaj imamo ta občutek?
Čeprav se nam v življenju veliko dogaja, imamo včasih občutek, da stojimo na mestu. Zakaj se to zgodi in kaj nam ta občutek v resnici sporoča?
Se vam zdi, da so vaši dnevi ves čas polni in da ves čas nekaj delate, a v sebi ne čutite, da bi se zares kam premaknili. Kot, da se ves čas vrtite okoli istih tem, vprašanj, občutkov?
Ti občutki so bolj pogosti, kot si mislimo. Vemo, da se nam ogromno dogaja, vidimo spremembe, a vseeno nimamo občutka, da se res nekam premikamo. Da se razvijamo v pravem smislu.
PREBERITE TUDI:
Zakaj se ta občutek pojavi ravno v aktivnih obdobjih
Občutek vrtenja v istem krogu ima bolj malo opraviti s tem, koliko se nam dogaja, ker je v resnici najbolj povezan s tem, kako presojamo to, kar se dogaja. Večina odraslega življenja poteka po predstavi, ki smo si jo ustvarili že precej prej. Nekje na poti smo si razložili, kako izgleda dober dan, kaj pomeni biti uspešen in kdaj si lahko oddahnemo. Ta predstava ni nastala kot zavestna odločitev, ampak kot odgovor na okoliščine, v katerih smo živeli. Takrat nam je pomagala narediti red, se prilagoditi in funkcionirati.
Težava nastane, ko življenje napreduje, mi pa tej stari predstavi še vedno sledimo, kot da se vmes nismo spremenili. Takrat lahko živimo zelo aktivno, a brez občutka, da se premikamo v smer, ki je še zares naša.
Kako se to kaže v vsakdanjih situacijah
Ta razkorak se redko pokaže kot velik prelom. Pogosteje se pojavi v drobnih, ponavljajočih se trenutkih. V službi, kjer opravite nalogo za nalogo, a ob koncu dneva ne znate povedati, kaj je bilo pri tem za vas pomembno. V odnosih, kjer se pogovarjate, dogovarjate, usklajujete, a se vedno znova vračate k istim temam, le z več izkušenj in manj presenečenj. V prostem času, ki ga končno imate, pa ne prinese olajšanja, ampak nemir, zato ga hitro zapolnite z nečim koristnim.
Skupni imenovalec teh situacij je, da odločitve sprejemamo sicer z veliko spretnosti, a z malo notranjega stika. Življenje teče, a mi se v njem ne orientiramo več skozi sebe po tem, kaj nam je pomembno, ampak delamo vse bolj kot ne skozi navado.
Ko merila postanejo avtomatika
Merila, po katerih živimo, niso napačna, v resnici so zelo funkcionalna. Pomagala so nam vzpostaviti red, stabilnost, varnost ali uspešnost A težava nastane, ko se človek spremeni, življenjske okoliščine se premaknejo, merila pa ostanejo enaka. Takrat začnejo delovati kot avtomatika, ne kot kompas. In avtomatika ne daje občutka poti, daje le gibanje.
Takrat se lahko zgodi, da dosegamo cilje, ki ne prinesejo občutka osebne izpopolnjenosti. Delujemo v ritmu, ki pa ne ustvarja več notranje potrditve in vlagamo energijo v smer, ki je ne doživljamo več kot svojo. Prav zato nas začne gristi občutek, da se vrtimo okoli iste točke in se nikamor za res ne premaknemo. Ta občutek v resnici ni problem, ampak je signal, sporočilo za nas, da naš notranji kompas ne deluje več enako kot prej.
Kako preveriti, po katerih merilih trenutno živimo
Če želimo razumeti, kaj se nam dogaja in kaj so naša »posodobljena« pravila, nam ni treba začeti z velikimi vprašanji. Veliko več nam razkrijejo drobni vsakdanji odzivi. Le bolj pozorni moramo biti nanje.
Najprej opazujemo, kaj nas trenutno najbolj pomiri. Ne kaj bi nas moralo pomiriti in ne kaj je delovalo v preteklosti, ampak kaj nam v tem trenutku prinese občutek, da smo na pravem mestu. Če ta občutek prihaja skoraj izključno iz tega, da smo vse opravili, izpolnili vsa pričakovanja ali da smo imeli nadzor, potem nas verjetno še vedno vodi merilo učinkovitosti, ne pa notranjega smisla.
Nato bodimo pozorni na trenutke, ko se zalotimo, da sprejemamo odločitve brez premisleka, z občutkom samoumevnosti. Stavki, kot so »tako se pač dela« ali »tako sem vedno«, pogosto kažejo na to, da odločitev ne preverjamo več skozi sebe, ampak skozi navado. Merilo, ki je še živo, se običajno čuti kot jasnost, ne kot avtomatika.
In tretjič, preverimo jasno, kaj nas danes izčrpava bolj kot nekoč. Ne nujno zato, ker je težje, ampak zato, ker ne prepoznamo več, zakaj to počnemo. Utrujenost je pogosto prvi signal, da vlagamo energijo v smer, ki je ne presojamo več kot svojo.
Kaj je naslednji korak, ko to prepoznamo
Ko postane jasno, da nas vodi merilo, ki nam ne služi več, se pojavi želja po spremembi. Pogosto zelo veliki. A v resnici se premik iz tega stanja redko začne z radikalnimi odločitvami. Začne se s tem, da si dovolimo živeti nekoliko drugače, kot smo vsakodnevni vajeni presojati.
Če ugotovimo, da nas pomirja le občutek opravljenega, je naslednji korak, da ustvarimo situacije, kjer vrednost ne bo vezana na rezultat. Tako si lahko na primer vzamemo čas za enostavno kreativno risanje. Ali pa za pisanje nesmislov, igranje z glasbo, morda vrtnarjenje brez načrta. Brez potrebe, da bi nekaj nastalo, le zato, da smo v procesu. Če se hitro pojavi misel, da je to nesmiselno ali potratno, je to zelo jasen signal, kako močno je notranji mir vezan na dokazljiv rezultat.
Če opazimo, da nas vodijo avtomatske odločitve, je naslednji korak majhna, varna sprememba, ki nam omogoči izkušnjo izbire. Tako se lahko na primer v službo odpeljemo po povsem drugi poti, ali pa si med malico privoščimo sladoled tudi sredi zime, lahko se neko popoldne zapeljemo na vrh lokalnega hriba in le opazujemo pokrajino, ali pa večer preživimo v topli kopeli.
In nazadnje je tu še tisto, kar nas izčrpava bolj kot nekoč. Ko to spoznamo, je naslednji korak, da si to priznamo in temu primerno prilagodimo vlogo, tempo ali pomen.
Ko se orientacija vrne, se vrne tudi občutek poti
Občutek, da se vrtimo v istem krogu, se pogosto razblini, ko se znova vzpostavi notranji kompas. Ko začnemo presojati svoje odločitve po merilih, ki so živa in naša, gibanje spet dobi smer. In ko ima smer, tudi majhni koraki nehajo delovati kot ponavljanje ter se začnejo sestavljati v pot.
To ni preobrat čez noč. Je pa zelo konkreten začetek, ki daje občutek, da življenje znova ni le zaporedje dni, temveč proces, v katerem sodelujemo zavestno.
