Pexels

Vsi smo že kdaj doživeli razočaranje. Razočaranje nad sabo, nad neko drugo osebo, nad nečim, kar se je obrnilo drugače, kot smo mislili, da se bo. In vsako razočaranje na nek način boli. Nekatera malce manj, druga bolj – odvisno od tega, kako pomembna nam je bila okoliščina in kako srčna pričakovanja smo do nje gojili.

Razočaranja so del življenja in se jim ne moremo izogniti, pa čeprav bi se še tako trudili. Preprosto zato, ker nimamo kapacitet, da bi vplivali na vse dejavnike, ki oblikujejo naše izkušnje. Pojavijo se povsod tam, kjer pride do razmika med tem, kar smo pričakovali, in tem, kar se v resnici zgodi. In ko realnost ne dohaja naših upov ali obljub, se v nas oglasi tisti neprijetni občutek, ki najhitreje načne našo samozavest. Naenkrat začnemo dvomiti vase, v ljudi okoli sebe, v prihodnost.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Se bojite napak? To je ključno za osebno rast in notranji mir

##ARTICLE-1866225##

A razočaranje samo po sebi ni znak, da smo mi ali je kaj drugega zatajilo. Je le čustvena reakcija na neizpolnjena pričakovanja. Ključno je torej, kako se nanj odzovemo.

Kaj se v nas zgodi, ko nas nekaj razočara

Razočaranje ni samo misel, da nekaj ni šlo po načrtu. V telesu se prelije žalost, pomešana z jezo, praznino ali rahlo sramoto. Napetost v prsih, kepa v grlu, občutek, da bi se najraje umaknili v tišino – vse to so povsem običajni odzivi. Psihologi razločujejo med razočaranjem nad izidom, ko stvari preprosto ne uspejo tako, kot smo želeli, in razočaranjem nad osebo, ko nas prizadene nekdo, ki smo mu zaupali.

Obe obliki nosita težo in obe nas lahko hitro potegneta v boleče premlevanje, pretirano samoobtoževanje ali nezdrave oblike kompenzacije, kot so zakopavanje v delo, v hrano, alkohol ali svet ekranov. Prvi korak je zato presenetljivo preprost: priznati si, da smo razočarani.

Pexels

Ko si dovolimo občutiti, pride tudi olajšanje

Veliko ljudi se razočaranja ustraši. Poskušamo ga zmanjšati z mislijo, da ni tako hudo, ali pa ga napihnemo do velikanskih razsežnosti. A obe skrajnosti nas odmakneta od resničnega procesa okrevanja. Zdrava pot se začne z nežnim, iskrenim priznanjem: boli me, ker sem veliko pričakovala, zgodilo pa se je nekaj drugega.

Že samo poimenovanje čustva zmanjša njegovo ostrino in nam povrne del občutka nadzora. To ni dramatiziranje in ni pretiravanje. Je odrasla, trdna iskrenost do sebe.

Brez razčiščenih pričakovanj ne moremo zaceliti razočaranja

Razočaranje vedno raste iz semena pričakovanja. Nekaj smo si predstavljali in potem se je razpletlo drugače. A šele ko preverimo, katera pričakovanja smo sploh imeli, dobimo možnost, da razočaranje postavimo na pravo mesto.

Pexels

So bila pričakovanja realna?

Jasno izrečena?
Ali pa so tiho živela v naši glavi – prevelika, neizrečena, morda celo vezana na željo, da bi nekdo končno videl, razumel, priznal?

Ko razlikujemo med tem, kar je v naši moči, in tistim, na kar nimamo vpliva, razočaranje ne izgine, a se umiri. In ko se umiri, ga lahko obrnemo v uvid namesto v poraz.

Notranji kritik ne zdravi razočaranja – samosočutje ga

Ob razočaranju se pogosto prebudi najstrožji del nas. Govori nam, da smo krivi, nesposobni, nespametni. A v resnici se razočaranje ne zaceli s samokritiko, temveč s samosočutjem. To je sposobnost, da s sabo govorimo tako, kot bi govorili z nekom, ki ga imamo radi: s prijaznostjo, realnostjo in občutkom skupne človeškosti.

Razočaranje je eden najbolj univerzalnih občutkov; dogaja se vsem. Ko v notranjem dialogu zamenjamo »Kako si mogel?« z »To je bilo zate res težko, pa si še vedno tukaj,« se v nas začne obnavljati prostor za pogum in za učenje.

Profimedia

Preokvirjanje: ko se odpre možnost za drugačno razumevanje

Ko prva bolečina nekoliko popusti, lahko začnemo dogodek gledati širše. To ni iskanje umetno pozitivne interpretacije. Je iskreno vprašanje: kaj mi ta izkušnja govori o tem, kar mi je pomembno? Kaj me uči o mojih mejah, o mojem načinu delovanja? Kje sem sebi morda postavila previsoke standarde? In kaj lahko prihodnjič naredim drugače?

Ravno ta del procesa je pogosto najtišji, a najbolj zdravilen. Razočaranje se iz bolečine počasi preoblikuje v vir uvida.

Majhni, a odločilni koraki naprej

Samozavest se po razočaranju ne vrne čez noč. Ne z enim navdihujočim stavkom in ne s pretvarjanjem, da nas ni bolelo. Obnovi se s konkretnimi dejanji. Z majhnimi, a odločnimi koraki.

Pexels

Z e-mailom, ki ga pošljemo kljub dvomu.
Z dialogom, ki ga odpremo kljub strahu.

Z novim poskusom, ki ga izvedemo, čeprav nas je prejšnji spodnesel.

Vsako dejanje je droben glas zaupanja vase. Samozavest ne pomeni, da nam vedno uspe, ampak da verjamemo, da se bomo znali pobrati tudi takrat, ko ne bo šlo po planu. In ta občutek nastaja iz izkušnje: večkrat kot smo že preživeli razočaranje in se kljub temu premaknili naprej, bolj se lahko opremo na spomin: »To sem že enkrat zmogel, verjetno bom tudi tokrat.«

Ko razočaranje ni več dogodek, ampak vzorec

Včasih ne boli eno samo razočaranje, ampak občutek, da živimo v stalnem razočaranju – nad neko osebo, delom, okoljem ali sabo. Ko se to ponavlja, razočaranje postane pomemben signal, da nekaj v našem življenju ni v ravnotežju. Morda od nekoga pričakujemo nekaj, česar nam ni sposoben dati. Morda ostajamo v dinamiki, ki izčrpava. Morda hočemo dokazati nekaj, kar v resnici sploh ni več naše.

Pexels

Takrat ni dovolj, da razočaranje predelamo. Takrat ga moramo vzeti resno kot usmerjevalni znak. To je eden najtežjih, a tudi najbolj osvobajajočih delov procesa. Ko se končno začnemo spraševati, v katero smer nas življenje pravzaprav želi premakniti.

Razočaranje kot tiha učiteljica rasti

Razočaranje je boleče, ker smo si nekaj res želeli. A prav to je znak, da smo bili živi, odprti, ranljivi. Da smo upali. In to je nekaj dragocenega. Cilj ni izogibanje razočaranjem, temveč sposobnost, da jih predelamo, ne da bi v njih izgubili sebe.

Osebna rast

Kako premagati sindrom prevaranta: 5 vaj, ki okrepijo zaupanje vase

Ko si priznamo, kar čutimo, pregledamo svoja pričakovanja, utišamo notranjega kritika, razvijamo samosočutje in naredimo nekaj drobnih korakov naprej, se začne dogajati tisto, kar je res pomembno. Razočaranje ne izgine, a se preobrazi. In iz njegove bolečine se rodi nova, bolj mehka, a tudi bolj trdna samozavest. Ne zato, ker nam vedno uspe, ampak zato, ker vemo, da se bomo znali pobrati tudi takrat, ko ne bo šlo po naših pričakovanjih.