MK-Ultra: skrivni program Cie, ki je ljudi spreminjal v poskusne zajčke
LSD brez vednosti prejemnikov, elektrošoki, senzorična deprivacija in večtedenski umetni spanec – projekt MK-Ultra zveni kot teorija zarote, vendar njegov obstoj potrjujejo razkriti dokumenti ameriške obveščevalne službe.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Junija 2026 je ameriški predstavniški dom o projektu MK-Ultra (Projekct MKUltra, The CIA'S program of research in behavioral modification) znova pripravil javno zaslišanje. Skoraj tri četrt stoletja po njegovem začetku namreč ostajajo odprta vprašanja o številu žrtev, odgovornosti sodelujočih ustanov in dokumentih, ki še niso bili razkriti, zelo veliko pa so jih tudi uničili.
Tehnike za "pranje možganov"
V prvih letih hladne vojne je ameriške oblasti preganjal strah, da so Sovjetska zveza, Kitajska in Severna Koreja razvile tehnike za »pranje možganov«. Poročila o ameriških vojnih ujetnikih, ki so med korejsko vojno priznali dejanja, ki jih morda niso zagrešili, so še okrepila prepričanje, da bi lahko nasprotnik z drogami, hipnozo ali psihološkim pritiskom prevzel nadzor nad človekovim umom.
Cia je zato leta 1953 odobrila tajni program MK-Ultra. Njegov cilj je bil raziskati, ali bi bilo mogoče s kemičnimi snovmi in psihološkimi postopki oslabiti človekovo voljo, iz njega izvabiti informacije, spremeniti njegovo vedenje ali ga pripraviti do dejanj, ki jih sicer ne bi storil.
Program je vodil kemik Sidney Gottlieb iz tehničnega oddelka Cie. Agencija ni iskala samo »seruma resnice«, temveč tudi snovi in metode, ki bi povzročile zmedenost, izgubo spomina, večjo sugestibilnost, strah ali popolno psihološko odvisnost od zasliševalca.
Mreža univerz, bolnišnic in zaporov
MK-Ultra ni bil en sam laboratorijski poskus. Dokumenti, ki so prišli na dan med kongresno preiskavo leta 1977, so razkrili najmanj 149 podprojektov. V njih je sodelovalo 185 zunanjih raziskovalcev, delo pa je potekalo v najmanj 80 ustanovah, med katerimi so bile univerze, bolnišnice, raziskovalne fundacije, psihiatrične ustanove in zapori v ZDA ter Kanadi.
Nekateri znanstveniki so vedeli, da denar prihaja od Cie, drugi pa ne. Agencija je financiranje pogosto prikrivala prek navidezno neodvisnih fundacij in posredniških organizacij. Zaradi uničenih dokumentov danes ni mogoče ugotoviti, kaj se je dogajalo v vsaki ustanovi in koliko preizkušancev je sodelovalo brez veljavnega soglasja.
Največ pozornosti je pritegnil LSD, takrat še razmeroma nova psihedelična droga. Raziskovalce Cie je zanimalo, ali bi lahko človeku porušila občutek resničnosti, oslabila njegovo sposobnost varovanja skrivnosti ali ga naredila dovzetnejšega za ukaze.
Toda preizkušanje ni potekalo samo na prostovoljcih. LSD so dajali tudi ljudem, ki niso vedeli, da sodelujejo v poskusu.
Operacija v stanovanjih z enosmernimi ogledali
Eden najbolj nenavadnih delov programa je dobil ime Operation Midnight Climax. Cia je v San Franciscu in New Yorku uredila skrivna stanovanja, v katera so prostitutke privabljale moške. Pijačo so jim brez njihove vednosti omamili z LSD, agenti pa so dogajanje opazovali skozi enosmerna ogledala.
Cilj ni bil samo proučevanje učinkov droge. Agencijo je zanimalo tudi, kako bi bilo mogoče spolnost, zadrego in opojne snovi uporabiti pri zasliševanju ter izsiljevanju. Poskusi so potekali brez zdravniškega nadzora in brez soglasja ljudi, ki so postali poskusni subjekti.
Grozljivi poskusi v Kanadi
Posebno temačno poglavje se je odvijalo na psihiatričnem inštitutu Allan Memorial v Montrealu. Psihiater Donald Ewen Cameron je med letoma 1957 in 1964 izvajal poskuse, ki jih je financirala Cia v okviru podprojekta 68.
Cameron je hotel pacientom najprej izbrisati obstoječe vedenjske vzorce in nato njihovo osebnost zgraditi na novo. Postopek je imenoval »depatterning« oziroma razgradnja vzorcev. Paciente je z zdravili spravljal v dolgotrajen umetni spanec, jim dajal LSD in druge snovi ter uporabljal izjemno močne in pogoste elektrošoke.
Temu je sledila metoda »psihičnega usmerjanja«. Pacientom so prek zvočnikov ali slušalk več ur ali celo dni ponavljali posneta sporočila. Uporabljali so tudi senzorično deprivacijo, pri kateri so ljudi izolirali od običajnih zvokov, svetlobe in drugih dražljajev.
Pacienti so v ustanovo večinoma prišli zaradi duševnih težav, kot so depresija, tesnoba ali poporodna depresija. Številni niso vedeli, da so vključeni v eksperimentalni program, po zdravljenju pa so nekateri trpeli zaradi izgube spomina, dezorientacije in nezmožnosti opravljanja osnovnih vsakdanjih opravil.
Smrt Franka Olsona
Najbolj znana smrt, povezana s programom, je primer ameriškega znanstvenika Franka Olsona. Leta 1953 so mu na srečanju sodelavcev brez njegove vednosti v pijačo dodali LSD. V naslednjih dneh se je njegovo duševno stanje močno poslabšalo.
Devet dni pozneje je umrl po padcu skozi okno hotela v New Yorku. Dolgo je veljalo, da je storil samomor, vendar njegova družina ni sprejela uradne razlage in je sumila, da je bil umorjen. Razkriti dokumenti potrjujejo skrivno zaužitje LSD in njegovo smrt, ne dajejo pa dokončnega odgovora, ali je skočil sam, padel ali ga je skozi okno porinil kdo drug.
Tudi ameriški vojaki niso bili varni. Narednik James Stanley se je leta 1958 prostovoljno prijavil v program, ki naj bi preizkušal zaščitno opremo pred kemičnim orožjem. V resnici so mu brez vednosti dali LSD. Pozneje je poročal o hudih osebnostnih spremembah, ki so prispevale k razpadu njegovega zakona in koncu vojaške kariere. Da je prejel drogo, mu je vojska sporočila šele leta 1975.
Uničeni dokumenti in preživelo naključje
Leta 1973 je tedanji direktor Cie Richard Helms ukazal uničenje večine dokumentov programa MK-Ultra. S tem ni izginila samo zgodovina projekta, temveč tudi možnost, da bi prepoznali vse žrtve, jim zagotovili zdravstveno pomoč in ugotovili odgovornost posameznikov.
Toda leta 1977 je arhivist med obravnavanjem zahteve po zakonu o dostopu do informacij odkril sedem napačno shranjenih škatel finančnih dokumentov. Ker niso bile spravljene skupaj z glavnimi operativnimi spisi, so se izognile uničenju. V njih je bilo približno 8000 strani podatkov, ki so razkrili razsežnost programa in privedli do novega zaslišanja v ameriškem senatu.
Prav zato je znanje o MK-Ultra nepopolno. Ohranjeni dokumenti večinoma govorijo o denarju, pogodbah in ustanovah, precej manj pa o posameznih poskusih in njihovih žrtvah.
Je Cia res odkrila način nadzora uma?
Izraz »nadzor uma« zveni, kot da je Cia razvila postopek, s katerim bi lahko človeka spremenila v poslušnega robota. Za kaj takega ni zanesljivih dokazov.
Program je pokazal predvsem, da lahko droge, izolacija, pomanjkanje spanja in psihološko nasilje človeka zlomijo, zmedejo ali mu povzročijo trajne posledice. Ni pa dokazal, da je mogoče na predvidljiv način izbrisati osebnost, vstaviti nova prepričanja ali nekoga zanesljivo prisiliti k določenemu dejanju.
Najstrašnejša zapuščina MK-Ultra zato ni uspešen »stroj za nadzor uma«, temveč dejstvo, da je demokratična država v imenu nacionalne varnosti izvajala nevarne poskuse na ljudeh, ki pogosto niso vedeli, kaj se jim dogaja.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
