Ko stres prevzame nadzor: boj, beg in zamrznitev
Stres lahko v trenutku izklopi razumno razmišljanje. Spoznajte, kako amigdala sproži odzive boj, beg ali zamrznitev in zakaj jih ne moremo nadzorovati.
Se tudi vi po stresnih situacijah včasih »tepete po glavi« in se sprašujete, kako ste se lahko tako vedli, če pa zelo dobro veste, da to ni pravi način? Kako ste lahko tako nepremišljeno povzdignili glas? Ali pa ste obnemeli, ko vam je nekdo postavil vprašanje, na katerega odgovor drugače poznate sredi noči? Kako ste lahko spet poiskali izgovor in »pobegnili«, ko ste dobili povabilo, na katerega ste čakali tako dolgo?
Naš racio zelo dobro ve, da delamo proti sebi, a ko pride do stresne situacije, to vseeno naredimo. Kako je to mogoče?
Je kaj narobe z nami?
V resnici je to povsem normalno človeško ravnanje. Velik del našega delovanja namreč ne poteka zavestno. Še več – znanstvene raziskave kažejo, da je le nekaj manj kot 10 % naše možganske aktivnosti povezane z zavestnim razmišljanjem, odločanjem in presojo, vse ostalo pa predstavlja podzavestno procesiranje, ki teče samodejno, kot program v ozadju, ki ga upravljajo naše navade, utrjena prepričanja in telesni odzivi.
Ta »avtopilot« ni napaka sistema. Je evolucijska rešitev.
Kaj je zares amigdala?
Če spremljate teme o osebni rasti, obstaja velika verjetnost, da ste že slišali za izraz amigdala. Zakaj? Amigdala je majhen, a zelo vpliven del možganov, katerega osnovna naloga je, da nas ubrani pred nevarnostmi in nam omogoči preživetje. Imajo jo vsa živa bitja in pri vseh deluje zelo podobno – z isto nalogo.
PREBERITE TUDI:
Od časa, ko se je človek razvijal kot vrsta, se njena funkcija ni bistveno spremenila. Njena osnovna zadolžitev ostaja, da zazna nevarnost in telo nanjo pripravi, še preden se zavest sploh vključi.
Ta mehanizem jasno vidimo v živalskem svetu. Antilopa se lahko povsem mirno pase, dokler ne zazna nečesa, kar odstopa – komaj slišen pok vejice, nenavadno premikanje trave. V tistem trenutku ne razmišlja, kaj se dogaja. Njeno telo reagira. Amigdala prevzame nadzor nad njenimi telesnimi funkcijami in jo izstreli v beg, še preden se sploh zaveda, da se ji približuje plenilec.
To ni premišljena odločitev, temveč refleks. In prav tak refleks obstaja tudi v človeških možganih.
Beg, boj ali zamrznitev – isti sistem, drugačne okoliščine
Ko amigdala zazna nevarnost, lahko telo reagira na tri osnovne načine: z begom, bojem ali zamrznitvijo. Pri begu se vsa energija usmeri v gibanje in umik. Pri boju se energija zbere v mišicah, pripravljenih na spopad. Pri zamrznitvi pa se telo dobesedno ustavi – gre za stanje, kjer se odziv zmanjša do te mere, da se možnost nadaljnje grožnje zmanjša.
Vse to se zgodi avtomatsko, ko amigdala vklopi neslišni alarm in prevzame krmilo nad delovanjem naših telesnih funkcij. Pri zamrznitvi se na primer zmanjša dotok krvi v dele možganov, ki so zadolženi za zavestno mišljenje, zato ne moremo več jasno razmišljati. V skrajnih primerih lahko pride celo do izgube zavesti – ta pojav je dobro znan iz laboratorijskih ordinacij, kjer nam jemljejo kri. Marsikdo že ob samem pogledu na iglo omedli, pri tem pa ne pomaga nobena racionalizacija ali pomirjanje s strani zdravstvenega osebja.
In prav to je tisto, kar nas danes najbolj vznemirja. Reakcije bega, boja in zamrznitve so bile nekoč namenjene temu, da smo se ubranili plenilcem. Danes pa se sprožajo tudi v situacijah, ki niso življenjsko ogrožajoče, so pa psihološko preplavljajoče.
Amigdala namreč ne loči med dejansko in čustveno nevarnostjo. Zanjo je grožnja tudi možnost zavrnitve, strah pred razočaranjem, občutek, da bomo izključeni, kritizirani ali osramočeni. Tudi pritisk, primerjanje z drugimi ali občutek, da ne zmoremo več, lahko sprožijo isti alarmni sistem. In očitno tudi to, da nam nekdo iz žile odvzame kri.
Zakaj v teh trenutkih »racio odpove«
Ko se vklopi amigdala, se del možganov, ki je zadolžen za racionalno razmišljanje, presojo in zmožnost videti širšo sliko, začasno umakne. To pomeni, da v stanju močnega stresa ne razmišljamo več optimalno, temveč reagiramo.
Takrat nimamo polnega nadzora nad sabo. Celoten sistem je podrejen enemu cilju: preživeti situacijo. V resnični nevarnosti je to izjemno koristno, saj omogoča bliskovite odzive in hitre umike, ki bi jih zavestno težko dosegli. Težava pa nastane, ko isti mehanizem deluje v vsakdanjih odnosih, pogovorih in odločitvah.
Uvid, ki spremeni pogled nase in na druge
Ko razumemo delovanje tega sistema, postane jasno, zakaj v določenih trenutkih ne moremo razumno razpravljati, zakaj razlage ne zaležejo in zakaj se nekateri pogovori preprosto sesujejo. Ne zato, ker bi bila ena stran nerazumna, temveč zato, ker v tistem trenutku zanjo razumnost ni dostopna.
Ta uvid ne opravičuje neprimernega vedenja, omogoča pa realnejše razumevanje. In predvsem pokaže, da spremembe, pogovor in uvid niso mogoči v stanju alarma, temveč šele takrat, ko se živčni sistem znova umiri.
V stanju intenzivnega stresa tako ni smiselno prepričevati, razlagati ali pričakovati razumevanja. Mi sami – in tudi oseba na drugi strani – preprosto nimamo polne kapacitete za to. Ne gre za trmo ali ignoranco, temveč za omejeno delovanje racionalnega dela možganov.
Zato pogovori v stanju boj–beg–zamrznitev praviloma ne vodijo v rešitev, temveč v dodatno stopnjevanje ali umik. Pravi dialog je mogoč šele takrat, ko se telo umiri in ko se znova vzpostavi dostop do razmišljanja.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
