Kongres na nogah zaradi dogovora z Iranom; Trump že grozi z novimi napadi
Osnutek dogovora z Iranom naj bi vključeval prekinitev spopadov, odprtje Hormuške ožine, sankcije in domnevni sklad za obnovo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ameriško-iranski dogovor, ki naj bi odprl pot h koncu vojne in novim pogajanjem o iranskem jedrskem programu, še pred podpisom sproža ostre politične odzive. Vsebina memoranduma o razumevanju uradno še ni objavljena, podrobnosti pa v javnost prihajajo prek medijskih razkritij, izjav ameriških predstavnikov in odzivov v kongresu.
Po doslej znanih navedbah naj bi dokument obsegal 14 točk. Podpis je predviden za petek v Švici, kjer naj bi se začelo tudi 60-dnevno obdobje pogajanj o celovitem sporazumu. V tem času naj bi strani urejali ključna odprta vprašanja: sankcije, iranska zamrznjena sredstva, jedrski program, obogateni uran in varnostne razmere v regiji.
Prav zato dogovor za zdaj ostaja politično občutljiv. Za Trumpovo administracijo je predstavljen kot način za končanje vojne in preprečitev iranskega jedrskega orožja.
Kritiki pa opozarjajo, da bi lahko Iran v zameno dobil sprostitev gospodarskih omejitev, obnovitveni sklad in boljše izhodišče za nadaljnja pogajanja, ne da bi bilo že jasno, kaj bo moral dejansko izpolniti.
Prekinitev spopadov in odprtje Hormuške ožine
Po osnutku, ki ga je objavila savdska televizija Al Arabija, naj bi memorandum predvideval takojšnje prenehanje sovražnosti na vseh frontah, tudi v Libanonu. ZDA in Iran naj bi se zavezala, da ne bosta grozila z novo vojno ter da bosta spoštovala suverenost in ozemeljsko celovitost druga druge.
Ena najpomembnejših točk je Hormuška ožina. Po dogovoru naj bi ZDA končale vojaško blokado iranskih pristanišč, ameriške sile pa naj bi se v 30 dneh umaknile iz bližine Irana. Teheran naj bi v istem obdobju obnovil promet skozi Hormuško ožino.
To je pomembno tudi zunaj regije. Hormuška ožina je ena ključnih poti svetovne trgovine z nafto in plinom, zato so zapore ali omejitve prometa hitro vplivale na cene energentov in širša gospodarska pričakovanja.
Voditelji skupine G7 so dogovor pozdravili kot priložnost za zmanjšanje napetosti, hkrati pa poudarili, da mora biti prehod skozi Hormuško ožino neoviran.
Po njihovem stališču je svobodna plovba brez omejitev ali dodatnih pristojbin temelj mednarodne trgovine.
300 milijard dolarjev, a ne kot državna pomoč
Največ pozornosti je pritegnila navedba o 300 milijard dolarjev vrednem skladu za obnovo in razvoj Irana. Po poročanju Reutersa naj ne bi šlo za neposredno ameriško proračunsko pomoč ali odškodnino, temveč za zasebni naložbeni sklad.
Denar naj bi prispevala podjetja iz ZDA, arabskih držav Perzijskega zaliva, Azije, Južne Amerike in Afrike.
Sredstva naj bi bila namenjena predvsem energetiki, logistiki, prometu in proizvodnji. Po navedbah neimenovanih virov naj bi bila več kot polovica predvidenega zneska že zagotovljena.
Iran naj bi sprva zahteval 400 milijard dolarjev odškodnine za vojno škodo, Washington pa naj bi temu nasprotoval. Iz tega naj bi nastala zamisel o skladu, ki bi bil ločen od pogajanj o odpravi sankcij in sprostitvi iranskih državnih sredstev, zamrznjenih v tujini.
Sklad naj bi začel delovati šele po sklenitvi končnega dogovora, ne že ob podpisu memoranduma. Tudi zato ostaja odprto vprašanje, ali gre za realen finančni mehanizem ali predvsem za politično ponudbo, s katero naj bi Teheran privolil v nadaljnja pogajanja.
Jedrsko vprašanje ostaja jedro spora
Iran naj bi se v memorandumu zavezal, da ne bo proizvedel jedrskega orožja. Vendar naj bi vprašanje obogatenega urana, ki ga Teheran že ima, ostalo odprto do končnega sporazuma. To je ena ključnih nejasnosti dogovora.
Trump vztraja, da je bistvo sporazuma jasno. »Edina stvar, ki je zame zares pomembna, je, da Iran nikoli ne bo imel jedrskega orožja, in to piše glasno in jasno,« je dejal. Dogovor je primerjal s sporazumom iz časa Baracka Obame, ki ga je sam pozneje razveljavil. »Ta dogovor je zid pred jedrskim orožjem. Njegov dogovor je bil cesta do jedrskega orožja,« je zatrdil.
Toda prav primerjava z Obamovim sporazumom je za Trumpa politično tvegana. Demokrati opozarjajo, da so ZDA po vojni, gospodarski negotovosti in visokih stroških morda prišle do dogovora, ki ni nujno strožji od tistega, ki ga je Trump nekoč zavrnil.
Skeptični so tudi nekateri republikanci. Njihovo glavno vprašanje ni, ali je dogovor načeloma potreben, temveč kaj v njem dejansko piše in kakšen nadzor bo veljal za Iran.
Kongresniki zahtevajo besedilo
Ker Bela hiša memoranduma še ni objavila, pojasnila zahtevajo kongresniki obeh strank. Trump je dejal, da je pripravljen dogovor po formalnem podpisu poslati kongresu, vendar zakonodajalci opozarjajo, da so za zdaj v veliki meri odvisni od javnih izjav in medijskih razkritij.
Najbolj neposreden je bil republikanski senator Lindsey Graham. Dejal je, da dogovor načeloma podpira, vendar ga motijo razlike med ameriško in iransko razlago.
»Memorandum o razumevanju, kot ga opisujemo mi, zveni resnično zelo dobro. Memorandum o soglasju, kot ga opisuje Iran, pa zveni grozno,« je dejal. Po njegovih besedah je temeljna težava, da nihče ne ve, kaj v dokumentu dejansko piše.
Če bo dogovor razumljen kot popuščanje Iranu, bo Trump težko prepričal del republikancev, da gre za zmago. Če bo predstavljen kot začasna prekinitev ognja brez jasnih jamstev, ga bodo napadali tudi demokrati.
Trump: Če mi ne bo všeč, bomo spet streljali
Trump je na kritike odgovoril v svojem običajnem slogu. Ob robu vrha G7 v Franciji je dejal, da dogovor ni dokončen in da si ZDA pridržujejo možnost novih napadov, če Iran ne bo izpolnjeval pričakovanj.
»To je memorandum o razumevanju. In če mi ne bo všeč, bomo spet streljali nanje,« je dejal. Nato je dodal: »Če se ne bodo lepo obnašali, jim bomo spet metali bombe naravnost na glave.«
Ob tem je Iran obtožil, da se »47 let slabo obnaša«, pri čemer je imel v mislih obdobje po islamski revoluciji leta 1979.
Takšna retorika ima dvojni namen. Navzven naj bi Teheranu sporočila, da dogovor ne pomeni konca ameriškega pritiska. Doma pa Trumpu omogoča, da sporazum predstavi kot rezultat lastne sile, ne kot umik. Vendar hkrati krepi negotovost, saj ni jasno, kako stabilen je lahko dogovor, ki ga ameriški predsednik še pred podpisom opisuje kot pogojnega.
Med priložnostjo in tveganjem
Če se bodo doslej znane navedbe potrdile, bi Iran z dogovorom dobil veliko: konec blokade, možnost postopne vrnitve na energetske trge, sproščanje dela zamrznjenih sredstev in pot do obsežnih zasebnih naložb.
ZDA pa bi dobile iransko zavezo, da ne bo razvijal jedrskega orožja, ter 60 dni za pogajanja o trajnejši ureditvi.
##ARTICLE-1906538
Za G7 je to priložnost za stabilizacijo regije in umiritev energetskih trgov. Za ameriški kongres je še vedno predvsem neznanka. Za Izrael in druge regionalne akterje pa bo ključno, ali bo dogovor omejil tudi iransko podporo zavezniškim oboroženim skupinam, predvsem Hezbolahu.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
