Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vaš delovnik se začne zgodaj – prve terapije imate že ob sedmih zjutraj. Ste jutranji človek?

Ja, čedalje bolj sem podobna mami. (smeh) Spomnim se, da je vstajala ob 7. uri in strmela skozi veliko okno, s spodvihano nogo in v jutranji halji, s telefonom v roki. Že zjutraj je bila v polnem pogonu. Čudila se je, da ji ob zgodnji jutranji uri ne uspe nikogar priklicati. Zdaj se z nasmehom spomnim tega prizora in po tiho pomislim, da ji postajam vse bolj podobna. Jutranje terapije začnem že ob 7. uri in, roko na srce, te seanse so mi tudi najljubše. So bolj progresivne, pozitivne in energetsko nabite, bolj so usmerjene v reševanje problemov. Večerne pa so pogosteje bolj kontemplativne, usmerjene v analize in eksistencialne teme.

Odraščali ste kot edinka. Kakšen je bil dom, v katerem ste rasli?

Res je, kot edinka v družini, ki se je zelo trudila imeti kultivirano okolje. Pustimo, kaj se je skrivalo pod preprogo, navzven je delovalo super. Kot punčka sem veliko risala in brala, vse je bilo videti lepo, kot s slike. Ob sobotah sem sesala in brisala prah, s krtačo sem urejala franže na preprogi. To je bilo moje otroštvo. Potem pa je prišla puberteta in zgodilo se je … življenje.

V katerem ste postali mama treh fantov. Precej drugačen svet, si mislim ...

Ko sem sama postala mama in dobila tri fante, se je zame nedvomno odprlo novo vesolje. Nikoli si nisem mislila, da bom imela takšne otroke. Takšno je življenje – eno samo velikansko presenečenje. Ampak so zagotovo »capo lavoro«, kot pravijo Italijani, moje najpomembnejše delo, življenjska mojstrovina. Imam jih neskončno rada. Pomagajo mi presegati okvirje, so moji veliki učitelji, ki me ohranjajo mentalno prožno. (smeh) Ne izberemo si, kaj nas doleti, v veliki meri pa si lahko izberemo svoj odnos do tega.

Ali tudi vas kdaj ujame tesnoba?

Ja, seveda. Zlasti v zadnjem času doživljam veliko jutranje tesnobe, kar ni nič neobičajnega in se dogaja marsikomu. V tem življenjskem obdobju se spoprijemam s pomembnimi izzivi in spremembami, tako da je jutranja tesnoba moja stalnica. Včasih je bolj izrazita, drugič manj. Tesnoba je sestavni del našega čustvenega spektra. Ja, tudi psihologi jo doživljamo. (smeh)

Kako se spoprijemate z njo?

Nekega generičnega pravila ni, so le določene smernice, ki delujejo za marsikoga. Vsak pa mora sam najti tisto kombinacijo, ki bo trenutno delovala zanj. Svojo lastno pot moramo najti sami. Prva stvar je ozaveščanje. To, da si priznamo, da smo tesnobni in da to tesnobo sprejmemo. Svojo jutranjo tesnobo objamem. Počnem stvari, ki mi pomagajo. Dovolj se poznam, da se lahko podprem, se znam pocrkljati in ... počakati, da tesnoba mine.

Šimen Zupančič

Ste lahko še malo bolj konkretni: kako se podprete in pocrkljate?

Pogosto mi pomagajo sprehod ali kakšna druga oblika gibanja, moj kuža, dobra knjiga ali pogovor. Tudi kakšna kapljica parfuma dobro dene. Ne pričakujem, da bo potem tesnoba nemudoma izginila. Pomembno je, da nekaj aktivno naredim. Zame je ključen ljubeč, sprejemajoč, nežen pristop do sebe. Rečem si: »Tjaši, spet je jutro in tesnobna si. Kaj bova zdaj? Kako si lahko pomagaš? Kako lahko poskrbiš zase?« In tako grem na sonček, na kavico, po vrtnice ali sivko. Do mene se pride pobožat še moja psička Bella in vse je takoj bolje. Prva stvar je torej zagotovo priznanje, ozaveščanje čustev. Sledi sprejemajoč, nežen in ljubeč pristop do sebe. Zavedam se, da vsa čustva minejo.

Marsikdo se verjetno čudi, da tudi vas, psihologinjo, kdaj stisne tesnoba.

Ljudje me sprašujejo, kako je možno, da tudi meni ni vedno lahko, ko pa sem psihologinja. Kot da psihologi nimamo čustev ali težjih občutkov. Seveda jih imamo. Pomembna razlika je v tem, da znam s svojimi težkimi čustvi bolje ravnati.

Kaj to pomeni?

Ob vseh stvareh, ki so se mi zgodile, bi lahko bila globoko depresivna. Vendar sem se z leti naučila, kako se podpreti. Ogromno sem na morju, brez tega ne bi zmogla prebroditi vseh kriz zadnjih let. Čedalje bolj »morska« sem. Vedno znova prepoznavam, kako zelo mi morje v tem življenjskem obdobju pomaga. Živim med morjem in Ljubljano, kar pomeni, da si moram slepa, brez avta in s psom vsak teden organizirati prevoz tja in nazaj. Verjemite, to res ni mačji kašelj. (smeh)

Aktivno skrbite za to, kako se počutite …

Verjamem, da sem zaradi vseh stvari, ki so se mi zgodile (od slepote do drugih prelomnic v življenju, ki jih je bilo v zadnjih letih res ogromno), danes boljši človek. Zato lahko danes več dam. Zdaj so moje terapije svetlobna leta boljše, kot so bile pred 25 leti, ko sem prišla s faksa. Lahko se sliši še tako pocukrano, ampak vse, kar sem pretrpela, doživljam kot veliko bogastvo, ki ga lahko predajam. Moje delo mi osmišlja moje življenje in bolečine, rane, pa tudi majhne in velike zmage, ki sem jih doživela. Tudi to je lahko ena izmed strategij odpornosti – eden izmed mehanizmov za preživljanje tesnobe. Vem, da rastem, in skozi vse to postajam boljši človek.

Je sploh mogoče živeti brez tesnobe?

Življenje brez tesnobe seveda ni možno. To je tako, kot bi rekli, da bi želeli živeti brez ledvic ali jeter. Naše telo ne bi dobro delovalo. Tesnobo potrebujemo, tako kot potrebujemo vsa druga čustva. Skozi evolucijo so obstala zato, ker so bila koristna. Tesnoba nas opozarja, aktivira, dela bolj pozorne … skratka, ima svojo funkcijo. Slike ne moremo narisati brez celotnega barvnega spektra in enako je z našimi čustvi. Za doživljanje polnega življenja potrebujemo vse barve mavrice.

Slepota vam je veliko vzela, hkrati pa vam je izkristalizirala življenjski fokus. Svoj smisel ste našli v terapiji. Kaj bi svetovali nekomu, ki išče svoj življenjski smisel?

Pogosto imamo neko implicitno idejo o življenjskem smislu, pričakujemo, da bo kar prišel, nas lopnil po rami in se zadrl: »Tukaj sem!« Kot da se bo zgodil nekakšen vpogled, neka razsvetlitev, ki nam pokaže pot naprej. To se zgodi redko. Tema mojega doktorata so bili sreča, zadovoljstvo in življenjski smisel. Tako da si občasno domišljam, da nekaj vem o tem, kako generiramo smisel. (smeh)

Velikokrat se zgodi, da smisel svojega življenja prepoznamo šele, ko se ozremo nazaj in na svojo življenjsko zgodbo pogledamo z določene časovne distance. Včasih se zdi, kot da smisel najde nas, bolj kot da bi mi našli njega. Iskanje smisla je velikokrat plod iskanja, prevpraševanja, refleksije, in ne vpogleda. Gre za proces, ki je tesno povezan z našimi vrednotami in je zato izrazito individualen. Na tej poti nam lahko veliko pomaga kompetenten strokovnjak – nekdo, ki zna poslušati brez obsojanja in nam pomaga najti košček poti naprej.

Spraševanje o smislu življenja torej ni nekaj »slabega« in ne nakazuje, da je nekaj narobe? Kdaj se največkrat pojavi?

Nasprotno! To so vprašanja, ki nas delajo ljudi! Tu ni univerzalnega pravila, ker gre res za zelo individualen proces. V psihologiji življenjskih obdobij vemo, da so določena obdobja, ko smo bolj nagnjeni k prevpraševanju življenjskega smisla. Po 45. letu pride se nam začnejo te perspektive pogosteje odpirati, vendar to ni splošno pravilo. Takšna vprašanja se pogosto odprejo tudi ob pomembnih življenjskih spremembah. Nekateri ljudje pa smo preprosto bolj reflektivni in imamo večjo potrebo po razmišljanju o sebi in svetu.

Šimen Zupančič

Mene so ta vprašanja privlačila že v najstniških letih, pozneje pa so se večkrat vračala na različnih življenjskih prelomnicah. Po drugi strani pa so ljudje, ki se o življenjskem smislu nikoli posebej ne sprašujejo. Spraševanje o življenjskem smislu vsekakor ne pomeni, da je z nami nekaj narobe, prej nasprotno: s tem rastemo, se razvijamo, napredujemo. Prav to nas bogati. Veliko delam s podjetniki in ljudmi, ki so finančno dobro podprti. Včasih pomislim, kako siromašno je življenje, če se osredotočamo samo na številko na bančnem računu in je to nekaj, kar nas definira, nam daje smisel. Naše največje notranje bogastvo je namreč naš notranji svet.

Kako si vi zagotavljate zadovoljstvo v življenju?

Zadovoljstvo doživljamo takrat, ko živimo v skladu s svojimi vrednotami. Ko imamo občutek, da smo zvesti samim sebi. Ena izmed mentalnih shem, ki je globoko povezana z občutkom zadovoljstva, je mentalna shema hvaležnosti, da stvari ne jemljemo kot samoumevne. Prej sva govorili o mojih otrocih. Niso kot iz slikanice, sem pa zanje neskončno hvaležna. Z vsemi razočaranji, bolečinami in zasuki usode vred.

Imate morda kakšen primer, ki vam je posebej ostal v spominu?

Povedala vam bom zgodbo gospe, s katero sva bili povezani. Izgubila je sina edinca, ki je umrl brutalne smrti, in, iskreno povedano, me je bilo groza, kdaj bo pogovor nanesel na to temo, ker nisem vedela, kaj bi ji rekla ob takšni bolečini. Sama sem ravno dobila rodila otroka in izguba sina edinca se mi je zdela nepojmljiva. Nato sva se nekega dne te teme dotaknili v avtu in ni bilo mogoče pobegniti. Nisem vedela, kaj naj ji rečem.

Zato sem izrekla prvi naučeni generični stavek, ki mi je prišel na pamet: »Joj, predstavljam si, da vam je moralo biti težko.« Gospa me je globoko pogledala in dejala: »Ja, Tjaša, res je bilo težko, ampak bolj kot to ostajam hvaležna. Hvaležna za to, ker mi je bilo dano biti mama. Koliko bolj prazno, siromašno bi bilo moje življenje brez te izkušnje.«

Presenetljiv odziv …

To zgodbo sem povedala že ničkolikokrat. In vendar še vedno vsakič dobim kurjo polt. Ob njenih besedah sem namreč čisto zares pomislila, da ima prav. Ta hvaležnost in življenje, ki ga imamo, kljub bolečini, s celo mavrico izkušenj in čustev, je tisto, kar nam pomaga graditi notranje bogastvo. In to je pot do življenja, ki ga želim živeti: da stvari ne jemljemo za samoumevne. Da sem hvaležna za majhne trenutke, kot je občutek sonca na koži. Neskončno hvaležna sem za svoje otroke. Pa za svoje stranke. In za Bello. Ogromno najdem v drobnih stvareh, kot so odnosi in narava.

Osebna rast

Marjan Ogorevc: Ne verjemite tistim, ki pravijo, da imajo za vas rešitev

Osebna rast

Nadja Ebner: Terapija ji je pokazala, da celjenje ran ne poteka tako

Pomembno je, da znamo prepoznavati lepo, kar imamo, kljub temu da stvari niso takšne, kot smo si predstavljali, da bodo. Da se znamo po zasukih, udarcih in piruetah usode pobrati in iti naprej! To je bistvo psihološke odpornosti ali rezilientnosti. Velike materialne pridobitve, kot sta nov avto ali nova hiša, so podobne meteorjem – pojavijo se redko, za trenutek močno zasijejo in naredijo veliko vtisa, vendar občutek zadovoljstva hitro zbledi. Trajno življenjsko zadovoljstvo pa je veliko bolj podobno mozaiku, sestavljenemu iz nešteto drobnih lučk.

Kaj bi rekli, da so pogoji za razvijanje notranjega miru in psihološke odpornosti? Kako lahko ljudje pri sebi zgradijo to, kar opisujete?

Rezilientnost je lastnost, o kateri se v zadnjih desetletjih precej govori tudi na področju znanosti. Danes vemo, da so nekateri ljudje že po naravi psihološko odpornejši od drugih. Del te razlike je tudi gensko pogojen. Dobra novica pa je, da lahko rezilientnost razvijamo. Na voljo so različne tehnike in vaje, ki jih uporabljamo v terapiji ter na področju osebnostne rasti. Pri posamezniku najprej prepoznamo njegova močna področja in lastnosti, za katere vemo, da krepijo rezilientnost, nato pa jih načrtno razvijamo. Čeprav je deloma gensko pogojena, jo lahko krepimo tudi sami, kar potrjuje znanost.

Ko sem začela študirati psihologijo, je moja mama rekla, da je to študij za ljudi, ki ne vedo, kaj bi sami s seboj, in da je psihologija »kar nekaj«. To me je tako razjezilo, da sem se kot iz neke vrste upora vrgla v psihologijo, ki temelji na znanstvenih dokazih.

Šimen Zupančič

Obstajajo kakšne univerzalne smernice, kako lahko dnevno skrbimo za zadovoljstvo v življenju? Revije in knjige na primer velikokrat ponujajo nasvete, da nam bodo pri tem pomagali joga ali pa meditacija, zdrava prehrana, hobiji …

Ne kupimo vsi enakih čevljev in ne nosimo enakih majic. Kako lahko potem pričakujemo, da bo generičen nasvet razrešil tako kompleksno vprašanje, kot je osebno zadovoljstvo ali rezilientnost? Univerzalnega recepta ni. Ljudje smo preveč različni in večplastni, zato tovrstne knjige in nasveti ne delujejo. To je podobno, kot če bi se želeli naučiti plavati iz priročnika. Če se želiš naučiti plavati, moraš v vodo. Začutiti jo moraš, izkusiti gibanje v njej in pridobiti lastno izkušnjo.

Kje potem sploh začeti, če ne pri generičnih nasvetih?

Enako velja za razvijanje rezilientnosti. Prvi korak je, da prisluhnemo sebi. Šele nato lahko iz množice pristopov, za katere vemo, da pomagajo, izberemo tiste, ki nam najbolj ustrezajo. Naslednji, prav tako ključni korak, pa je vaja. Brez nje ne gre. Živimo v svetu, ki hrepeni po instantnih rešitvah, vendar naši možgani ne delujejo tako. Da bi razvili nove vzorce razmišljanja in vedenja, se morajo vzpostaviti nove nevronske povezave, te pa nastajajo z vajo, ponavljanjem in vztrajnim delom. Druge poti ni.

Pravite, da vas je slepota veliko naučila in da vas še vedno uči. Kaj vas je naučila v zadnjem obdobju?

Predvsem potrpežljivosti. Po naravi sem človek, ki želi vse opraviti hitro – če bi bilo mogoče, že včeraj. Ko se nečemu posvetim, se temu predam z vsem srcem. Takšna sem. Vendar ta naravnanost ne gre najbolje skupaj s slepoto. Moja največja življenjska lekcija je naučiti se vztrajati, biti potrpežljiva in delati majhne korake. Sama bi najraje slikala z velikim čopičem, življenje pa mi vedno znova razkriva lepoto drobnih potez, subtilnih premikov in zaupanja v proces rasti.