Je res vsak, ki nas prizadene, narcis? Zakaj ta razlaga ni vedno prava
Besedo narcis danes uporabljamo hitro in pogosto. A ali res pomeni isto kot klinična motnja? Zakaj nas ta oznaka pomiri in kdaj zamegli razumevanje odnosov.
V zadnjem času se v javnem prostoru veliko govori o narcisih. Članki, zapisi in objave na družbenih omrežjih pogosto nizajo njihove poteze kot da gre za jasno prepoznaven tip ljudi, ki ga lahko označimo po nekaj značilnih osebnostnih lastnostih. Ko takšen opis preberemo, se marsikdo v njem hitro prepozna. No, ne sebe, ampak partnerja, morda nekdanjo prijateljico, starša, šefa …
S tem pride olajšanje. Končno imamo razlago in končno lahko označimo krivca. Narcis! Dobili smo potrditev, da nismo bili mi tisti, ki smo v odnosu čutili narobe.
Pri tem pa si pozabimo postaviti preprosto vprašanje: je to res vsa resnica?
Zakaj ta razlaga tako hitro pomiri
Beseda narcis danes pogosto deluje kot jasna definicija. Ko jo izrečemo, ni več veliko prostora za dvom ali dodatna vprašanja. Odnos dobi ime in okvir. Tako pa nam ni več treba predolgo ostajati pri neprijetnem občutku, da je bilo vse skupaj le zelo zapleteno.
PREBERITE TUDI:
Ko rečemo, da je bil nekdo narcis, s tem ne zanikamo, da nas je odnos bolel. Ne trdimo, da smo si bolečino izmislili ali jo pretiravali. Čustva so bila resnična, izkušnja je bila resnična.
A hkrati takšna hitra razlaga pogosto deluje kot bližnjica. Namesto da bi si postopoma razjasnili, kaj je v odnosu dejansko manjkalo, kje se je odnos zapletal in zakaj je bilo tako težko, se vse skupaj zaključi v eno besedo. S tem dobimo olajšanje, vendar ne nujno razumevanja.
Malo narcisa nosimo vsi
Pri vsem tem pogosto spregledamo pomembno dejstvo. Narcistične potrebe niso rezervirane le za peščico ljudi. Vsak človek ima potrebo po potrditvi, po občutku lastne vrednosti, po tem, da je opažen in pomemben. To niso znaki motnje, temveč del osnovne psihološke opreme. Brez teh potreb ne bi vzpostavljali odnosov. Ne bi si upali pokazati, kdo smo, in ne bi postavljali mej.
Tisto, kar se posplošeno definira z besedo narcis, pa kaže na ljudi, ki svoje potrebe po lastni vrednosti začnejo reševati na račun drugega. Ko je v odnosu malo prostora za dialog, veliko pa za obrambo, razvrednotenje ali umik. Takšna vedenja so v odnosih lahko zelo naporna in pogosto tudi boleča. Vseeno pa tudi to še ni isto kot patološko stanje.
Kdaj beseda izgubi pomen
Narcistična osebnostna motnja ni poljudni izraz in ni opis značaja, slabe faze ali zahtevnega vedenja v odnosih. Gre za klinično opredeljeno osebnostno patologijo, ki jo diagnosticirajo strokovnjaki na podlagi jasnih kriterijev in dolgotrajnih vzorcev delovanja. Ne gre za nekaj, kar bi lahko prepoznali iz posameznih konfliktov ali izkušenj v enem odnosu.
Za to motnjo je značilen trajen način doživljanja sebe in drugih, ki je prisoten skozi večino življenjskih področij. Oseba svet doživlja predvsem skozi prizmo lastne vrednosti in ogroženosti. Kritiko, tudi blago, pogosto zazna kot napad, odgovornost težko prevzame, empatija je omejena, odnosi pa se praviloma vrtijo okoli njenih potreb.
Pomembno je poudariti še nekaj, kar v poljudnih opisih pogosto umanjka: gre za razmeroma redko stanje. Klinične ocene kažejo, da narcistična osebnostna motnja prizadene samo približno en do dva odstotka populacije. To pomeni, da velika večina ljudi, ki jih v vsakdanjih pogovorih hitro označimo za narcise, v resnici nima te motnje.
Ko vsako čustveno nezrelost, vsak egoizem ali obrambno reakcijo poimenujemo z isto besedo, beseda izgubi pomen, odnosi pa ostanejo nerazumljeni.
Zakaj prihaja do zmede
V medijskih opisih se pogosto izpostavljajo posamezne lastnosti, kot so egoizem, čustvena hladnost, manipulativnost … in se jih poenostavljeno predstavi kot dokaz narcizma. A te lastnosti same po sebi še ne pomenijo klinične patologije. Lahko so del čustvene nezrelosti, obrambnih mehanizmov ali nerazrešenih odnosnih izkušenj.
Morda se zdi nekoliko pikolovsko, a razlika je pomembna. Ko jo zabrišemo, dobimo vtis, da je narcisov okoli nas ogromno. V resnici pa pogosto govorimo o ljudeh, ki so v odnosih zahtevni, včasih tudi škodljivi, a ne zares klinično patološki.
Etiketa zapre dodatna vprašanja
Beseda narcis danes pogosto deluje kot zaključek razmisleka. Ko jo izrečemo, ni več vprašanj. Vemo, kdo je kriv. Vemo, zakaj je bolelo. In predvsem nam ni več treba preverjati, kje smo bili v odnosu ranljivi, kje smo predolgo upali ali spregledali opozorilne znake.
To ne pomeni, da so vse boleče izkušnje stvar napačne interpretacije. Daleč od tega. Pomeni pa, da hitre diagnoze pogosto nadomestijo počasno razumevanje, tisto, ki bi omogočilo spremembo in ne zgolj olajšanja.
Ko na svoj odnos nalepimo etiketo, da smo bili žrtev narcisa, si zapremo pot do raziskovanja, kaj nas je v odnosu zares ranilo. Ni nam treba več postavljati vprašanj, kot »Kje sem bil spregledan?« »Zakaj sem kljub opozorilom ostajal?« »Kaj sem upal, da se bo spremenilo?« … Ta vprašanja niso lahka, zato nam odleže, ko jih lahko odmislimo, ker nam je odgovor prinesen na pladnju. A s tem si paradoksalno vzamemo možnost, da bi se iz izkušnje kaj naučili in drugič izbirali drugače.
Razlika, ki jo velja ohraniti
V zrelem razmišljanju o odnosih je dragoceno ohraniti razliko med osebnostnimi lastnostmi, nezrelim ali obrambnim vedenjem in patološkimi osebnostnimi motnjami. Ko to razliko zabrišemo, postane vsak težaven odnos “toksičen”, vsak čustveno zaprt partner “narcis”, vsaka frustracija dokaz manipulacije. Svet postane bolj pregleden, a tudi bolj poenostavljen. In s tem manj resničen.
Prava moč osebne rasti ni v tem, da hitro poimenujemo krivca, ampak da natančno razumemo, kaj se je v odnosu dogajalo. Kje smo bili spregledani. Kje smo se prilagajali. Kje nismo bili slišani. In zakaj smo kljub vsem opozorilom ostajali. Natančnost je tista, ki omogoča uvid. In uvid je tisti, ki nas v prihodnjih odnosih resnično zaščiti.
Manj velikih besed, več jasnosti
Zaključna misel naj bo povabilo, da besedo narcis uporabljamo bolj zadržano. Naj bo rezervirana za opredelitve, kjer ima svoj pomen in težo. V vsakdanjih odnosih pa si raje dovolimo počasnejši razmislek in bolj natančen jezik.
Ne zato, da bi zmanjšali svojo izkušnjo, ampak zato, da bi jo resnično razumeli. In prav to je tisto, kar osebna rast v resnici pomeni in kar v odnosih na dolgi rok zares naredi razliko.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
