Kaj če za depresijo ni krivo »kemično neravnovesje«?
Dolgo smo verjeli, da je depresija posledica kemičnega neravnovesja v možganih. Nova spoznanja kažejo kompleksnejšo sliko in odpirajo vprašanje, koliko vpliva imamo sami.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Predstavljajte si miš, ki jo zasleduje mačka. Dokler obstaja možnost pobega, njeno telo naredi vse, da bi jo rešilo. Srce bije hitreje, mišice se pripravijo na akcijo, vsa energija je usmerjena v eno samo nalogo: pobegniti.
Potem jo mačka ujame.
Pobeg ni več mogoč. Boj prav tako ne. V takih trenutkih miš pogosto otrpne in povsem obmiruje. Organizem, ki je bil še trenutek prej v stanju popolne mobilizacije, preide v drugo obrambno stanje.
Takšni odzivi niso značilni samo za miši. Tudi človeški živčni sistem je skozi evolucijo razvil različne načine odzivanja na nevarnost. Poznamo boj, beg in zamrznitev, manj pogosto pa govorimo o skrajnem obrambnem odzivu, pri katerem lahko ob neizogibni grožnji nastopita izrazita nepremičnost in kolaps.
Kaj pa, če nam prav ta starodavni obrambni sistem pomaga razumeti tudi nekaj, kar smo desetletja razlagali predvsem kot težavo v možganih – depresijo?
Nekateri strokovnjaki danes razmišljajo prav v tej smeri. Ne trdijo, da smo odkrili en sam vzrok depresije, odpirajo pa nov pogled, ki pravi, da so vsaj pri nekaterih ljudeh občutek popolne izčrpanosti, umik, izguba motivacije in nemoč povezani tudi s tem, kako se naš organizem odziva na dolgotrajno ali neobvladljivo grožnjo.
Dolgo smo verjeli v le eno razlago
Verjetno ste že slišali razlago, da depresivnemu človeku v možganih primanjkuje serotonina. Ideja o »kemičnem neravnovesju« je postala tako razširjena, da jo mnogi še danes razumejo skoraj kot dokazano dejstvo. Imela je tudi pomembno dobro stran. Pomagala je rušiti prepričanje, da je depresija znak šibkosti ali pomanjkanja volje. Če je težava biološka, človeku vendar ne moremo reči, naj se preprosto »spravi k sebi«.
Toda zgodba o serotoninu je bila preveč preprosta.
Velik sistematični pregled raziskav, objavljen v znanstveni reviji Molecular Psychiatry, ni našel prepričljivih dokazov, da bi depresijo lahko pojasnili z nizko koncentracijo ali zmanjšano aktivnostjo serotonina. To ne pomeni, da serotonin pri razpoloženju nima vloge in še manj, da antidepresivi ne pomagajo, odkrili pa so, da vzroka depresije ne moremo enačiti le z enačbo premalo serotonina = depresija.
Če torej depresija ni samo posledica enega »pokvarjenega« kemičnega stikala v možganih, kaj se pravzaprav dogaja?
Na nevarnost se ne odzovemo samo z bojem ali begom
Ko zaznamo nevarnost, telo ne čaka, da bomo racionalno premislili, kaj storiti. Aktivirajo se stari obrambni sistemi, katerih naloga je preživetje.
Strokovna literatura govori o tako imenovani obrambni kaskadi – zaporedju telesnih in vedenjskih odzivov, ki se spreminjajo glede na bližino in neizogibnost nevarnosti. Organizem se lahko pripravi na beg ali boj. Lahko zamrzne. Kadar aktivna obramba ni več mogoča, pa lahko nastopi izrazita nepremičnost oziroma kolaps. Z evolucijskega vidika ima tudi to smisel. Za plen lahko negibnost v določenih okoliščinah pomeni zadnjo možnost za preživetje.
PREBERITE TUDI:
Človeka danes sicer praviloma ne preganjajo plenilci, se pa naši sistemi za zaznavanje nevarnosti ne odzivajo samo na fizični napad, ampak tudi na številne druge grožnje.
Kaj če nevarnost traja mesece ali leta?
Ljudje smo izrazito socialna bitja. Za naše prednike pripadnost skupini ni pomenila le prijetnega druženja, ampak je bila pomembna za preživetje. Zato lahko zelo močan stres povzročajo tudi zavrnitev, izguba pomembnega odnosa, nasilje, poniževanje, osamljenost, negotovost, izguba nadzora ali dolgotrajna izpostavljenost okoliščinam, iz katerih ne vidimo izhoda.
Predstavljajte si človeka, ki mesece ali leta živi v položaju, v katerem se počuti nemočnega. Ne more pobegniti. Ne more se učinkovito boriti. Njegovi poskusi spremembe vedno znova ne prinesejo rezultata. In kaj naredi organizem, kadar njegovi poizkusi nikamor ne vodijo?
Ena od teorij predlaga, da lahko pri nekaterih ljudeh pride do vzorca, ki ima določene podobnosti z obrambnim umikom oziroma nekakšno »ugasnitvijo«. To ni dokazani univerzalni vzrok depresije. Depresija je kompleksna in pri njenem nastanku sodelujejo biološki, psihološki in socialni dejavniki. Model obrambne kaskade pa ponuja zanimiv okvir za razumevanje nekaterih izkušenj, ki jih ljudje z depresijo zelo dobro poznajo.
Ko »ne morem« zamenjamo za »nočem«
Depresijo si ljudje brez lastne izkušnje pogosto predstavljajo predvsem kot zelo močno žalost. Toda eden njenih značilnih obrazov je lahko nekaj povsem drugega: ugasnjenost.
Človek nima energije. Težko vstane. Stvari, ki so ga nekoč veselile, ga ne zanimajo več. Druženje postane naporno. Razmišljanje je počasnejše, koncentracija slabša. Celo preprosta opravila se lahko zdijo neobvladljiva.
In nato okolica reče: »Moraš se malo prisiliti.« »Pojdi ven.« »Začni telovaditi.« »Ne razmišljaj toliko.« Toda če na depresijo pogledamo tudi skozi prizmo obrambnega sistema, taka prigovarjanja ne prinesejo nič dobrega.
Kaj če človek ne potrebuje predvsem dodatnega pritiska? Kaj če je pomembno ugotoviti tudi, kaj njegov organizem že tako dolgo doživlja kot nekaj, čemur ni kos – in zakaj ne vidi možnosti, da bi iz tega položaja izstopil?
Pomanjkanje energije pri depresiji namreč ni isto kot pomanjkanje volje.
Varnost pomeni veliko več kot zaklenjena vrata
Ob besedi varnost večinoma pomislimo na odsotnost fizične nevarnosti. za naše doživljanje pa je varnost veliko širša. Povezana je s predvidljivostjo, pripadnostjo, možnostjo počitka, varnimi odnosi in občutkom, da imamo vsaj nekaj vpliva na to, kaj se z nami dogaja.
Človek je lahko fizično popolnoma varen, njegovo življenje pa je vseeno prežeto z občutkom ogroženosti.
Predstavljajte si zaposlenega, ki vsak dan pričakuje odpoved. Človeka v odnosu, kjer je vsaka napaka kaznovana s poniževanjem. Nekoga, ki že mesece ne ve, kako bo plačal račune. Človeka, ki skrbi za bolnega svojca in nikoli zares ne počiva. Ali nekoga, ki je tako osamljen, da nima nikogar, ki bi ga poklical, ko mu je težko.
Če želimo razumeti depresijo, takšnih okoliščin ne moremo preprosto odmisliti in gledati samo v človekove možgane.
To ne pomeni, da zdravil ne potrebujemo
Ob ugotovitvi, da preprosta serotoninska razlaga depresije ni potrjena, se lahko hitro pojavi napačen sklep, da če depresije ne povzroča pomanjkanje serotonina, potem tudi antidepresivi nimajo smisla. A to ne drži.
Zdravilo lahko pomaga pri bolezni, ne da bi bolezen povzročalo pomanjkanje snovi, na katero zdravilo vpliva. Delovanje antidepresivov je kompleksnejše od preprostega »nadomeščanja manjkajočega serotonina«.
Za depresijo obstajajo učinkoviti načini zdravljenja. Glede na njeno obliko in težo lahko vključujejo psihološko zdravljenje, zdravila ali kombinacijo različnih pristopov. Predpisanih zdravil zato nikoli ne prekinjamo ali spreminjamo brez posveta z zdravnikom.
Novo razumevanje depresije torej ne pomeni, da moramo zavreči zdravljenje, je pa pomembno, da pogled zdravljenja pogledamo tudi širše.
Morda smo predolgo postavljali samo eno vprašanje
Človek v depresiji se pogosto sprašuje, kaj je narobe z njim. Zakaj drugi zmorejo, on pa ne? Zakaj nima energije? Zakaj ga nič ne veseli? Zakaj se ne more preprosto pobrati?
Ko depresijo razumemo samo kot nekaj, kar se je pokvarilo v naših možganih, lahko dobimo občutek, da sami na dogajanje nimamo skoraj nobenega vpliva. A širši pogled lahko odpre malce drugačna vprašanja. Namesto, da bi se le spraševali zakaj nečesa ne zmoremo, se začnemo spraševati, kaj je tisto, zaradi česa se je naše telo izklopilo.
Kaj se mi dogaja? Kaj me že dolgo izčrpava? Kje se počutim ujetega? Kaj v mojem življenju mi jemlje občutek varnosti? Kje sem izgubil občutek, da lahko na stvari vplivam?
In nato najpomembnejše: Kaj bi mi pomagalo, da bi se ponovno počutil nekoliko varneje, bolj povezano in manj nemočno?
Kaj pa, če odgovora ne poznamo?
Seveda samo vprašanja ne ponudijo odgovora. Ko smo v depresiji, je povsem normalno, da odgovore najdemo še težje. Takrat sicer lahko čutimo, da tako ne zmoremo več naprej, a vseeno ne vidimo druge poti. Lahko celo vemo, kaj nas izčrpava, vendar ne vidimo načina, kako bi to spremenili.
Zato ni treba takoj najti velikega odgovora. Lahko pa začnemo vsaj opazovati, kje je malce drugače.
Ob kom se počutimo vsaj nekoliko bolj sproščeno? Kdaj nam je za odtenek lažje? Kaj nas vedno znova izčrpa? Kdaj se nam za trenutek vrne občutek, da nekaj vendarle zmoremo?
Takšna opažanja niso diagnoza in sama po sebi ne zdravijo depresije. Lahko pa postanejo sledi. Pomagajo pokazati, kje občutek ogroženosti in nemoči narašča ter kje se zmanjšuje.
Če teh povezav sami ne vidimo, nam jih lahko pomaga iskati terapevt ali drug strokovnjak. Prav v tem je lahko pomemben del pomoči. ko sami ne vidimo izhoda, nam ga ni treba iskati povsem sami.
Nismo krivi, toda to ne pomeni, da nimamo vpliva.
To je morda najpomembnejši sklep.
Če se oddaljimo od preproste predstave, da depresijo povzroči zgolj pomanjkanje določene kemične snovi v možganih, to ne pomeni, da smo si depresijo povzročili sami.
Krivda in vpliv nista ista stvar. Nsmo krivi za svojo biološko ranljivost. Nismo krivi za stvari, ki so se nam zgodile. Ne moremo izbrisati izgub, travm ali okoliščin, v katerih smo se znašli.
Toda morda obstajajo deli našega življenja, na katere vendarle lahko začnemo vplivati.
Včasih bo prvi korak zdravljenje. Včasih pogovor. Postavljena meja. Prošnja za pomoč. Manj stika z nekom, ob komer smo ves čas na preži. Več stika z nekom, ob komer se počutimo varno. Sprememba okoliščine, za katero smo dolgo verjeli, da je nespremenljiva.
Pri hudi depresiji so lahko tudi takšni koraki za marsikoga nemogoči, a prav takrat je strokovna pomoč še toliko pomembnejša. Novo razumevanje depresije nam lahko vrne nekaj dragocenega. Ne prepričanja, da se moramo samo bolj potruditi, ampak možnost, da poleg vprašanja kaj je narobe z nami, začnemo raziskovati, kaj potrebujemo, da bi se v svojem življenju lahko počutili bolj varno, povezano in manj nemočno.
Morda odgovora ne bomo našli takoj. Toda če ga začnemo iskati – sami ali s pomočjo drugega človeka –, se zgodi pomemben premik.
Depresija ni več samo nekaj, kar se nam dogaja in na kar nimamo nobenega vpliva. Pojavi se možnost, da lahko vsaj nekaj začnemo spreminjati.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
