Pexels

Ali vam pogosto pravijo, da imate »mravlje v riti«? Da ste “neuničljivi”, “vedno v pogonu”, “človek, ki nikoli ne miruje”? Ste tisti, ki nikoli ne sedite križem rok – doma, v službi, med dopustom? Če ste v družbi, sami od sebe poskrbite za hrano, pijačo, okrasitev, vzdušje. Če ste moški, ste morda tisti, ki po službi še skočite na trening, obožujete adrenalinske podvige, v garaži “za dušo” ves čas nekaj popravljate ali neskončno urejate.

PREBERITE TUDI:

· Zdravje

Akne po 30. letu niso naključje, temveč znak sprememb v telesu

Dekor

Ustvarite si kraljevsko zatočišče v malem prostoru

Na prvi pogled zveni kot vrlina. Družba vas za to nagrajuje: drugi se vam čudijo, koliko zmorete, vas občudujejo kot “super žensko” ali “super moškega”. Tudi sami ste ponosni na to, da ne potrebujete veliko počitka in da vam “povprečje” enostavno ni dovolj.

A kaj, če to, kar doživljate kot svojo osebnostno super moč, v resnici ni znak moči, ampak znak notranje napetosti? Kaj, če to, da vedno nekaj delate, ni izraz vaše energičnosti, presežka energije, ampak je škodljiva oblika perfekcionizma, ki vas tiho izčrpava – psihično in fizično?

Ko je tudi počitek projekt

Perfekcionizem se ne pokaže vedno v “klasični” obliki – odlične ocene, natančno delo, strogi standardi. Pogosto se skrije v življenjski slog, kjer mora biti vse nadpovprečno in na polno.

Tudi počitek.

Namesto da bi prost dan preživeli mirno, ga spremenite v “posebno doživetje”. Pripravite tematsko večerjo, mizo okrasite z lučkami in detajli, vse mora biti kot iz revije. Ali pa organizirate adrenalinski izlet, dolgi tek, turno smuko, kolesarski maraton. Če ste “doma in počivate”, to pomeni preurejanje dnevne sobe, lakiranje vrat, projekt v garaži ali vsaj filmski maraton do tretje zjutraj, ker je “to edini čas, ko ste lahko zares z družino”.

Navzven so to same lepe stvari. A če ste iskreni sami s sabo, se pogosto zgodi, da ste po takem “počutju” še bolj utrujeni kot prej. Telo je izmučeno, glava ne neha razmišljati, živčni sistem je še vedno napet. Sprostite ga edino, ko odprete novo steklenico šampanjca …

To ni počitek. To je samo druga oblika napora. Razlika je le v kulisi.

Profimedia

Zakaj se ne znate ustaviti

Če bi vam nekdo rekel, da ste perfekcionisti, bi verjetno odmahnili z roko. Saj nimate vedno popolnega reda, tudi kakšna stvar vam ne uspe. A perfekcionizem ni samo v tem, da mora biti vse brezhibno. Je tudi v tem, da ne zdržite občutka, da je nekaj “samo tako-tako”.

Perfekcionizem vas prepriča, da je vaš mir odvisen od tega, kako dobro imate vse pod kontrolo. Če boste dovolj naredili, se dovolj potrudili, bili dovolj koristni, boste imeli občutek, da ste v redu. Če se ustavite, pa se pojavi nelagodje.

Perfekcionist v “vedno aktivnem načinu” pogosto beži pred občutki, ki pridejo v tišini. Ko se ustavi, se pojavi praznina, tesnoba, občutek brezciljnosti. Zato raje ostanete v gibanju. Delo, opravki, projekti – vse to ohranja občutek smisla in nadzora. Počitek pa pomeni soočenje s sabo. In če si vse življenje vezan na zunanjo vrednost (kaj narediš, kako izgledaš, koliko prispevaš), je to srečanje s tišino zastrašujoče.

Zato se ne ustavite.

V službi ste “zanesljivi”, doma “nezamenljivi”, med prijatelji “motor družbe”. V resnici pa vas ne žene samo volja, ampak tudi strah. Strah pred tem, da bi se pokazali taki, kot ste, brez vsega, kar naredite za druge.

Profimedia

Kaj se dogaja v telesu, ko ste vedno v pogonu

Morda si mislite: “Ampak jaz sem zdrav, veliko se gibam, ne ležim na kavču.” Telo pa ne loči, ali ste v stresu, ker rešujete službeni projekt ali ker pripravljate še en popoln dogodek ali se izčrpavate na treningu, čeprav ste že utrujeni. Stres kot stres.

Ko ste stalno v akciji, je vaš živčni sistem ujet v stanju blagega “boj ali beg”. Kortizol, stresni hormon, ostaja povišan. Srčni utrip je v povprečju višji, mišice so napete, spanje je bolj plitvo. Telo nima prave priložnosti za regeneracijo.

Sčasoma se to začne kazati zelo konkretno: zjutraj ste utrujeni, čeprav “nič ni narobe”. Težje zaspite ali se zbujate sredi noči. Pojavi se napetost v vratu, bolečine v hrbtu, prebavne težave. Pri redkih se to konča z izgorelostjo ali resno boleznijo, pri mnogih pa s tihim občutkom, da ste “ves čas na robu”.

Po štiridesetem ali petdesetem letu je ta cena še višja. Telo se obnavlja počasneje, srčno-žilni sistem je občutljivejši, sklepi se hitreje obrabljajo. Če mu ne dovolite faze mirovanja, vas bo nekoč ustavilo samo – s hipertenzijo, hormonskimi težavami, kronično utrujenostjo ali poškodbo, ki “čisto slučajno” pride ravno takrat, ko bi morali malo upočasniti.

Aha-moment: to ni supermoč, to je alarm

Ključni premik se zgodi, ko si upamo priznati: stalna potreba po aktivnosti ni samo značaj, ampak tudi alarm.

Profimedia

Da bi se sploh lahko začeli spreminjati, morate najprej sprejeti, da vaše “mravlje v riti” niso le vrlina, ampak tudi psihološki vzorec, ki vam škodi. Najverjetneje ste si ga pridobili že v otroštvu, ko ste odraščali s tihim sporočilom, da si ljubezen in varnost zaslužite z delom, z dosežki, s pridnostjo. Počitek je bil znak lenobe. Z leti se to prepričanje zasidralo tako globoko, da je mir postane sumljiv. Če se ne dogaja nič, je nekaj narobe. Ne pomeni, da je z vami “nekaj hudo narobe”. Pomeni pa, da ste se nekoč naučili, da je lažje biti v akciji kot biti v stiku s sabo.

Ko to vidite, se odpre prostor za vprašanje: Ali želim tako živeti tudi naprej? Ali bi si želel drugačen odnos do sebe, svojega časa in svojega telesa?

Če je odgovor vsaj malo “ja”, je čas za naslednji korak.

Počitek v resnici ni nič glamurozen. Ni urejen. Nima smisla. Ni vedno produktiven. Je trenutek, ko se ne dogaja nič – in si kljub temu v redu. To pa je za perfekcionista ena najtežjih lekcij: da vrednost ni v tem, kaj dela, ampak v tem, da obstaja. 

Pet načinov, kako začeti stopati iz pasti perfekcionizma

Ne bomo lagali: če ste navajeni, da ste vedno v pogonu, se ne boste ustavili čez noč. A vsaka sprememba se začne z majhnimi, a odločnimi koraki. Ne z velikimi obljubami, ampak z novimi navadami, ki počasi spreminjajo vaš živčni sistem, vaš odnos do sebe in vaše razumevanje, kaj je v resnici življenje.

Najprej prepoznajte lažno zgodbo o “superjunaku v pogonu”. Včasih se niti ne vprašate, ali želite živeti tako – preprosto ste prevzeli vlogo, ki so vam jo pripisali drugi. Vsi vam pravijo, da ste “neuničljivi”, “vedno pripravljeni”, “zmeraj za akcijo”. To lepo zveni, a vprašajte se: kako se ob tem res počutite? Ste v miru ali ste ves čas pod pritiskom? Poskusite si pošteno priznati, da potreba, da vse uredite, vsem ustrežete in vse doživite, ni le veselje, ampak tudi strah – da boste manj vredni, če boste “samo normalni”. To zavedanje ni udobno, je pa osvobajajoče.

Pexels

Nato začnite opazovati, pred čim bežite, ko ne zmorete sedeti pri miru. Naslednjič, ko boste imeli pet minut časa in vas bo avtomatsko zagrabilo, da še nekaj naredite, se za trenutek ustavite. Namesto da skočite po telefon, krpo ali športne copate, se vprašajte: “Kaj bi čutil, če bi zdaj ostal tukaj, brez dejavnosti?” Mogoče bo prišla tesnoba, dolgčas, nemir, žalost. To ni znak, da delate kaj narobe, ampak da se je iz ozadja končno oglasilo nekaj, kar je bilo dolgo potisnjeno. Ni vam treba narediti nič herojsko velikega. Dovolj je, da se teh občutkov ne ustrašite in jim vsaj za kratek trenutek dovolite, da so.

Tretji korak je, da zavestno trenirate “povprečnost”. Za nekoga, ki mu povprečje smrdi, je to skoraj groza. A ravno tu je zdravilo. Privoščite si en čisto navaden obrok brez posebne dekoracije in “wow-efekta”. Povabite prijatelje na kavo, ne pa na dogodek, na katerem mora biti vse popolno. Namesto deset kilometrov se odpravite na mirno hojo, brez merjenja časa in razdalje. Poanta ni v tem, da postanete “brezvoljni”. Poanta je v tem, da si dokažete, da svet ne razpade, če niste vedno nadpovprečni. In da vas ljudje ne marajo zaradi vaših spektaklov, ampak zaradi vas.

Četrti korak je, da si dovolite “dovolj dobro” in ne samo “najboljše”. Perfekcionizem vam šepeta, da je vse, kar ni vrhunsko, zapravljanje časa. V resnici je prav obratno: največ časa in živcev izgubljate, ko vsako stvar doterate preko točke, kjer bi bilo že zdavnaj dovolj. Poskusite si vpeljati notranjo mejo: pri vsakem opravilu se vprašajte, kdaj je “dovolj dobro”. Ne pomeni, da boste postali površni, ampak da boste začeli spoštovati tudi svoje meje. Ne rabite biti najboljši kuharji, gostitelji, športniki in sodelavci v vsakem trenutku. Zadostuje, da ste prisotni, pristni in živi.

Peti korak je skrb za živčni sistem in telo – kot za nekaj, kar je enako pomembno kot vse, kar naredite. Če ste doslej telo uporabljali predvsem kot orodje, ki mora “zdržati”, je čas, da ga začnete doživljati kot partnerja. V praksi to pomeni: večkrat na dan zavestno zadihati. Morda nekaj minut ležati ali sedeti brez stimulacije. Vzeti večer brez adrenalina, brez ekranov, brez novih projektov. Brez steklenice šampanjca … To niso izgubljene minute – to so trenutki, ko se živčni sistem preklopi iz preživetvenega načina v način regeneracije. Tam se zdravi utrujenost, uravnavajo hormoni, celi telo in um.

Pexels

Ne gre za to, da bi postali “leni” – gre za to, da končno začnete živeti

Mnogi se bojijo, da bodo brez svoje večne aktivnosti postali dolgočasni, brezvoljni, da bodo “izgubili ostrino”. V resnici se pogosto zgodi obratno: šele ko zmehčate to notranjo manijo, začne iz vas prihajati nekaj bolj avtentičnega kot goli pogon. Pojavi se več humorja, več ustvarjalnosti, več topline v odnosih. Lažje ste z ljudmi, ne da bi morali zanje ves čas nekaj delati. Lažje ste sami s sabo, ne da bi morali nekaj popravljati.