Kdaj hujšanje ni več zdravo, ampak že težava s hrano
Hujšanje se lahko neopazno spremeni v obremenjujoč odnos do hrane. Preverite, kdaj ne gre več za zdravo skrb, ampak za težavo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Videz in koncept zdravega življenja postajata v svetu spletnih družbenih omrežij vedno bolj pomembna. Odpremo telefon in tam so telesa brez napak. Recepti brez sladkorja. Vadbe brez počitka. Tako ni nenavadno, če se nekega dne tudi sami odločimo, da bomo nekaj naredili zase. Shujšali nekaj kilogramov. Ne preveč, samo toliko, da se znebimo tistih kritičnih delov na telesu, ki nas tako motijo.
Tako začnemo paziti pri hrani. Navadno izberemo določeno dieto in se je držimo. Malce bolj smo pozorni na to, kaj jemo. Pazimo pri sladkem. Morda se začnemo celo več gibati. Občutek je skoraj prijeten, še posebno, ko začnemo opažati rezultate. Končno je to nekaj, kar imamo pod nadzorom.
PREBERITE VEČ:
Na začetku je to projekt. Organiziranost. Disciplina. Celo ponos. Lahko pa se začne v ozadju dogajati tudi tiha psihološka igra, hrana začne zavzemati več prostora, kot smo načrtovali. Ne le na krožniku. Predvsem v glavi.
Ko misli o hrani postanejo spremljevalec dneva
Zjutraj razmišljamo, kaj bomo jedli za kosilo. Pri kosilu že preračunavamo večerjo. Gledamo družbena omrežja in cedimo sline ob zdravih receptih, ki jih influencerji prikažejo nadvse mamljivo. Shranjujemo recepte in kupimo cvrtnik na vroči zrak, ker omogoča prihranek kalorij. Vrtimo se v krogu priprave hrane, ko nekdo omeni spontano druženje ob pici, pa ne pomislimo najprej na ljudi, ampak se nam v glavi prikaže slika pice, nad katero so napisane rdeče kalorije.
Morda to še ni motnja. Je pa trenutek, ko je dobro postati pozoren.
Če se večji del dneva vrtimo okoli vprašanja, kaj smemo in česa ne smemo, če hrana postane stalna mentalna spremljevalka, potem ni več samo del življenja. Postane osrednja tema. In tam, kjer je toliko miselne energije, je običajno tudi notranji pritisk.
Ko telo ni več občutek, ampak projekt
V nekem trenutku ne jemo več zato, ker smo lačni, ampak zato, ker je to na našem urniku. Ali pa ne jemo, čeprav nam telo jasno sporoča, da bi potrebovalo energijo, ker “danes to ni v planu”. Lakota postane nekaj, kar je treba premagati, sitost pa nekaj, česar se ustrašimo.
Če si zvečer, po dolgem dnevu, odrečemo večerjo, čeprav nam je hladno in smo utrujeni, samo zato, ker “smo čez dan že dovolj pojedli”, potem to ni več skrb za telo. To je tiha vojna z njim. In telo takšnih vojn ne pozabi.
Ko tehtnica določa, kdo smo
Eden najjasnejših trenutkov preloma je, ko številka na tehtnici začne določati naše razpoloženje. Ko se jutro začne s presojanjem. Če je številka nižja, smo si bolj všeč in smo zadovoljni s sabo, če je kakšen gram višja, smo razočarani nad sabo.
Takrat ne hujšamo več. Takrat čakamo, da nam številka pove, koliko smo vredni.
Telo pa ni matematična enačba. Teža ni stalna kategorija. Spreminja se z vodo, hormoni, stresom, spanjem. Če vsako nihanje doživimo kot osebni neuspeh, se odnos do sebe začne krhati. In to se redko ustavi samo pri hrani.
Ko se začnemo umikati življenju
Ko nadzor nad hrano postane naša psihološka igra, lahko začne vplivati tudi na naše družabno življenje. Izogibati se začnemo druženjem, kjer je preveč hrane na mizi. Slabo se počutimo, ko gremo na praznovanje kakšnega rojstnega dneva, ker se bomo tam morda pregrešili s koščkom torte. Celo misel na druženje s prijatelji, kjer je navadno na mizi kakšen kozarček vina ali piva, postane muka. Alkohol ima veliko kalorij …
Če hrana določa, kam gremo in kam ne, če se začnemo umikati situacijam, kjer nimamo popolnega nadzora, potem ne gre več samo za prehrano. Gre za zoženje življenja. In to je pomemben znak.
Ko nadzor zdrsne v nihanje
Včasih se težava pokaže drugače. Čez dan se strogo omejujemo, potem pa pride večer, ko v hladilniku najdemo prigrizek, ki nam je všeč, ne moremo se upreti in pojemo več, kot smo nameravali. Ob tem se zbudi občutek izgube nadzora, sledi mu sram, nato pa obljuba, da bomo jutri “popravili”.
V resnici je to povsem pričakovano, saj gre za fiziološki odziv telesa, ki je bilo predolgo v primanjkljaju. In hkrati čustveni odziv na pritisk, ki ga ne zdržimo več.
Cikel nadzor – prelom - krivda sproža kronično napetost in prav to nato poskušamo rešiti skozi hrano.
Meja ni v kilogramih, temveč v miru
Vprašanje ni, koliko tehtamo ampak ali smo ob hrani mirni.
Ali lahko pojemo kos torte in nadaljujemo večer brez notranjega kaznovanja. Ali lahko preskočimo trening brez občutka, da smo odpovedali. Ali lahko jemo, ko smo lačni, in se ustavimo, ko smo siti, brez pogajanja s sabo. Začnemo se z enim majhnim korakom. Z enim obrokom, ki ga pojemo brez štetja. Z enim druženjem, kjer si dovolimo biti tam zaradi ljudi in ob tem ne razmišljamo o kalorijah.
Zdrav odnos do hrane ni popolnost. Je prožnost. Če te prožnosti ni več in jo nadomestijo togost, strah ter stalno preverjanje, je to jasen znak, da je prišel čas, ko se moramo ustaviti. Zaslužimo si odnos do telesa, ki ni zgrajen na kazni.
V takih trenutkih največji napredek ni v tem, da izgubimo kilograme, ampak v tem, da si dovolimo jesti brez strahu in živeti brez stalnega nadzora. In to je oblika svobode, ki je veliko globlja od številke na tehtnici.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
