Ko izgubimo službo: kako se pobrati po kariernem zlomu
Izguba službe ali odpoved lahko pomenita velik šok in celo karierni zlom. Kako se pobrati, predelati čustva in se zrelo odločiti, ali nazaj ali v novo smer?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Še nedolgo nazaj je veljalo, da so službe stabilne in nam dajejo varnost. Danes pa temu ni več tako. Marsikdo se tako po letih trdega dela, nadur, lojalnosti, napredovanj znajde v trenutku, ko še zadnjič zapre računalnik in odda kartico s svojim imenom. Ne zaradi svoje krivde. Lahko smo bili na vrhu, vodili ekipo, imeli odlične rezultate, pa prišla nova uprava, novi interesi, drugačna politika. Včasih gre za tiho izrinjanje. Včasih za mobing, ki ga dolgo prenašamo, dokler ne zmanjka moči. Včasih za odpoved, podano na način, ki zaboli bolj kot sama vsebina.
In potem pride val – razočaranje, jeza, žalost, sram, strah.
Ter vprašanje, ki ostane v zraku: kako se je to lahko zgodilo meni?
Karierni zlom se ne zgodi samo v pogodbi ali elektronskem sporočilu. Zgodi se v telesu. V občutku, da se je ustavilo nekaj, v kar ste vlagali leta. V vprašanju, ki pride kasneje, ko se prvi šok poleže: kdo sem zdaj, ko tega ni več?
Kako se pobrati, ko se podre nekaj, v kar smo vlagali leta? In še težje: kako se odločiti, ali želimo nazaj – ali naprej? Da bi dobili odgovor na ta vprašanja, je dobro najprej razumeti notranji proces, ki se zgodi ob kariernem zlomu.
PREBERITE TUDI:
Najprej pride šok – tudi če smo ga slutili
Mnogi povedo, da so napetost čutili že prej, a ko se stvar dokončno prelomi, je občutek, kot da bi nam nekdo izmaknil tla. Šok je sicer lahko tih. Delujemo funkcionalno, a znotraj nas je boleča praznina.
V tem stanju si želimo hitro rešitev. Novo službo. Dokaz, da smo še vedno kompetentni. Povratek na isto raven. A karierni zlom je stresni dogodek. In stres sili v prehitre zaključke.
Prvi korak je zato bolj prizemljen, kot bi si takrat morda želeli. Potrebujemo stabilizacijo. Spanje. Hrana. Ritem dneva. Pogovor z nekom, ki mu zaupamo. Slaba vest in misel, da smo preveč pasivni, sta odveč. To je nujen temelj za jasne odločitve.
Jeza je pogosto je bolj zdrava, kot se zdi
Jeza po kariernem porazu je energija. V njej je nekaj dostojanstva. Sporočilo, da nam ni bilo vseeno. Da smo vlagali.
Težava nastane, če postane edini notranji dialog. Če se spremeni v nočne razprave v glavi. V željo po dokazovanju in po pravici. Da bi nekdo končno priznal krivico in bi se morda lahko celo maščevali.
Bolj koristno je, da si postavimo preprosto vprašanje: kaj je bilo zame tukaj zares boleče? Način? Ton? Občutek zamenljivosti? Ko bolečino poimenujemo, jeza izgubi svojo surovo ostrino. Postane informacija, ne več eksplozija.
Potem pride sram – tisti, ki nas želi skriti
Sram je tih in vztrajen. Pojavi se misel, da bi se to nekomu res sposobnemu ne zgodilo. Da drugi zdaj vidijo našo “napako”. Prav zaradi sramu se največkrat umaknemo. Odlašamo z naslednjimi koraki. Pogosto celo zmanjšamo stik s svetom, ki nas spominja na to, kar smo izgubili.
Sram je pogosto posledica tega, da smo svojo identiteto preveč vezali na položaj. Svet nagrajuje nazive in funkcije, zato hitro začnemo verjeti, da smo to, kar lahko pokažemo skozi kariero. A položaj nam lahko vzamejo. Znanje, izkušnje, način razmišljanja in karakter, ki smo ga zgradili skozi leta, ostanejo.
Ločiti funkcijo od identitete je ena ključnih nalog po kariernem zlomu.
Strah pred prihodnostjo je realna skrb
Strah ima konkretne razloge. Finančne obveznosti. Leta. Trg dela. In poleg tega še tišji strah, da bi se zgodba ponovila.
Prvi del strahu zahteva načrt. Koliko časa imamo? Katere so realne možnosti? Kdo nam lahko odpre vrata?
Drugi del pa zahteva notranji premik. Vrnitev občutka vpliva. Ne popolnega nadzora, temveč zavedanje, da nismo samo pasivni prejemnik odločitve. Tu pa se ustvari priložnost, ki bi jo brez te boleče izkušnje verjetno spregledali.
Ko se ustavi kariera, se odpre vprašanje smisla
Karierni zlom je boleč, a hkrati ustavi našo zunanjo zgodbo, kjer se prebijamo iz dneva v dan in ne razmišljamo poglobljeno o pravem smislu. Ko se zgodi šok, nas nekaj v naši notranjosti vabi, da se vprašamo: ali je to pot, ki si jo še želim?
Ko smo mlajši, gradimo z energijo dokazovanja. Kasneje pride zrelost. Izkušnje. Jasnejši občutek, kaj nas izčrpava in kaj nas polni. Bolj jasno vemo, kaj zares želimo in kdo smo. Le ne dopustimo si časa za premislek. Takšna prelomnica pa skoraj vsakega spodbudi, da začne razmišljati o svojem poslanstvu. Ne v vzvišenem smislu, temveč zelo konkretno. Kakšno življenje želim živeti? Kakšen ritem? Kakšno okolje? Koliko cene sem pripravljen plačati za status?
Vprašanje ni samo, kako priti nazaj na isti položaj. Začne se razmišljanje o tem, ali je ta položaj še skladen s tem, kdo sem danes.
Se hočem vrniti – ali se hočem premakniti?
Veliko ljudi po porazu najprej želi vrnitev na isto raven. To popravi občutek poraza. Dokazuje kompetentnost. In včasih je to prava pot. A vrnitev ima smisel le, če se vrnemo z drugačno držo. Z jasnejšimi mejami in z večjo pozornostjo na lastno dobrobit.
Pri drugih pa razočaranje razkrije, da so predolgo prenašali nekaj, kar jih je lomilo. Morda ugotovijo, da si v resnici želijo manj hierarhije, več samostojnosti in drugačen tempo. Tisto, kar je nekoč pomenilo uspeh, morda danes ne pomeni več izpolnitve. V tem primeru vrnitev na isto raven ne bi pomenilo napredka, temveč le ponovitev nepodpornega vzorca.
Telo je tu pogosto iskren kompas. Kako se počutimo, ko pomislimo na vrnitev? Se naše telo razširi ali skrči, čutimo olajšanje ali napetost? Samo pozorni moramo biti na znake in smer bo hitro jasna.
Odgovori se izostrijo, ko si vzamemo čas.
Kako se pobrati – trezno in odgovorno
Ko se prvi val umiri, je smiselno narediti inventuro.
Kaj sem v tej zgodbi delal dobro?
Kje sem predolgo vztrajal?
Česa ne želim več ponoviti?
Če tega ne naredimo, bomo v novo okolje odnesli iste vzorce. Pretirano prilagajanje, tiho prenašanje in dokazovanje za vsako ceno.
Najboljša poteza ni nujno največja. Včasih je to most, prehodno obdobje, ki nas spravi nazaj v gibanje brez dodatne škode. To je lahko projektno delo, začasna zaposlitev, mentorstvo, dodatno izobraževanje, nova panoga, pa tudi nekaj mesecev okrevanja, če si to lahko privoščite. Most ni poraz, je prehod.
In na koncu: vrnimo si zgodbo. Karierni zlom rad vzame pripoved in jo prepiše v: “nisem bil dovolj”. Naša naloga ni, da si na silo dopovedujemo, da smo “super”. Naša naloga je, da zberemo dejstva o tem, kaj znamo, kaj smo prispevali, kakšne izkušnje smo si zgradili, kje smo bili preveč naivni in kje smo predolgo ostali. To je odrasla, močna zgodba. Taka, ki nas ne napihne, ampak nas postavi nazaj na noge.
Zaključna misel
Karierni zlom lahko zamaje občutek identitete, ne pomeni pa, da je izbrisal našo vrednost.
Takšne prelomnice so boleče, a obenem ustvarijo redko priložnost. Priložnost, da se ne vrnemo zgolj na staro mesto, temveč zavestno izberemo naslednje poglavje.
Z izkušnjami, ki jih imamo danes, z večjo zrelostjo in jasnejšim razumevanjem, kaj si od življenja res želimo.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
