Osebni cilji naj izhajajo iz vprašanja zakaj
Na začetku leta pogosto razmišljamo o osebnih ciljih. A pomembnejše od vprašanja, kaj želimo doseči, je razumeti, zakaj si to sploh želimo in kaj nam bo prinesla pot.
Začetek leta nas skoraj samodejno potisne v razmišljanje o ciljih. Ne zato, ker bi jih nujno potrebovali, temveč zato, ker se zdi, da je to del kolektivnega rituala. Novo leto naj bi pomenilo nov začetek, nove odločitve, novo verzijo sebe. Le redki pa svoje osebne cilje tudi res realizirajo. Kar morda niti ni tako slabo, saj, če ciljev ne določamo iz prave »agende«, lahko naredijo več škode kot koristi.
Veliko ciljev namreč nastane iz zunanjih meril in primerjav. Iz občutka, da bi morali biti bolj disciplinirani, uspešnejši, mirnejši, bolj zdravi, bolj »vse«. Takšni cilji so lahko videti smiselni, a v resnici pogosto nimajo prave notranje teže, ker enostavno niso povezani z našim resničnim motivom. Več kot razmišljamo o tem, kaj bi radi dosegli, manj jasno nam je, zakaj si to sploh želimo.
Ko cilj postane odgovor na notranje pomanjkanje
Če si dovolimo pogledati malo globlje, hitro opazimo, da si ciljev ne želimo zaradi njih samih. Želimo si občutkov, ki jih z njimi povezujemo. Kot na primer več varnosti. Več miru. Več svobode. Več občutka, da smo na pravem mestu. Cilj je pogosto le simbol, preko katerega upamo, da bomo prišli do določenega notranjega stanja.
PREBERITE TUDI:
Če imamo določene le cilje, je notranja motivacija navadno majhna, včasih se celo na poti do njih soočimo z notranjimi konflikti. Vse pa se spremeni, če cilje premišljeno povežemo z občutki, ki jih pričakujemo na koncu poti. Ko to razumemo, se odnos do ciljev povsem spremeni. Ne sprašujemo se več, kaj vse bi morali doseči, temveč kaj želimo v resnici živeti.
Vprašanje, ki spremeni vse: zakaj si to želim?
Ko si namesto seznama ciljev zastavimo eno samo vprašanje – ZAKAJ si to želim – se pogosto odpre prostor za presenečenja. Morda ugotovimo, da si določen cilj želimo zato, da bi pomirili strah. Ali da bi dokazali svojo vrednost. Ali da bi končno imeli občutek nadzora. To niso napačni razlogi, so pa pomembni za razumevanje, ali nas bo cilj res nahranil ali pa nas bo na dolgi rok še bolj izčrpal.
Vprašanje zakaj nas povabi k iskrenosti in stiku s sabo. Včasih pa tudi k temu, da kakšen cilj brez slabe vesti opustimo, ker ni več naš, temveč le ostanek stare zgodbe o tem, kakšni bi morali biti.
Pot je pomembnejša, kot si mislimo
Ena največjih iluzij pri postavljanju ciljev je ideja, da bo zadovoljstvo prišlo šele na koncu. Ko bo cilj dosežen in bomo ob njem naredili končno kljukico. A življenje se ne dogaja na ciljni črti, temveč na poti. Če je pot v nasprotju z našimi vrednotami, telesom ali ritmom, nas tudi doseženi cilj ne bo zares pomiril.
Zato je vprašanje, kaj si želimo čutiti na poti, pogosto bolj pomembno kot končni rezultat. Več lahkotnosti? Več radovednosti? Več zvestobe sebi? Ko je to jasno, se cilji nehajo obnašati kot pritisk in začnejo delovati kot orientacija.
Cilji kot notranji kompas, ne absolutna obljuba
Za praznične dni po novem letu je to morda dovolj. Namesto seznama ciljev bo mnogim zadostovalo tiho vprašanje, ki ga lahko nosimo s sabo: »Zakaj si nekaj želim in kaj mi je v tem obdobju res pomembno?« Odgovor nanj je pogosto bolj zanesljiv kompas kot še tako dobro napisan načrt.
