Ko ti dan polepša simpatična modrooka pismonošinja
Pismonošinje so pri nas še vedno redkost, zato je Nežka Cestnik v uniformi Pošte Slovenije atrakcija, kjerkoli se v Lenartu pojavi. To pa ne velja za njen »rajon«, saj so se tam ljudje že navadili, da jim pošto nosijo ženske.

Nežka namreč pokriva dobrih 300 hiš v Hrastovcu, Sp. Partinju, Lormanju, Zg. in Sp. Žerjavcih, Šetarovi in Vinički vasi, območje, ki ga je pred njo pokrivala kolegica Anja. »Priznam, da si nikdar nisem mislila, da bom kdaj delala na pošti,« pripoveduje simpatična modrooka in temnolasa lepotica, ki te v trenutku osvoji s svojim iskrenim nasmehom. »Sem diplomirana likovna pedagoginja, a v svojem poklicu nisem našla službe. Nekaj časa sem delala kot šolska spremljevalka otroka s posebnimi potrebami, nato pa pristala na zavodu za zaposlovanje, kjer je bil čez čas objavljen razpis za delo na Pošti Slovenije. Čeprav se morda sliši nenavadno, me je v resnici k prijavi pritegnil slogan, da gre za dinamično delo na svežem zraku. To pa bi lahko bilo nekaj zame, sem si rekla,« pripoveduje v Mariboru živeča Velenjčanka, ki obožuje naravo, s partnerjem pa tudi intenzivno išče hiško v njenem objemu.
Orientalska plesalka v poštni uniformi
In služba je bila njena. Prepričana je, da je delodajalca prepričala s svojo komunikativnostjo. »Marsikdo bi rekel, da preveč govorim, a je ta lastnost, kot kaže, v poštarski službi zelo dobrodošla.« Zadnjih šest mesecev tako vsako jutro obleče uniformo Pošte Slovenije, kar stori, kot sama pravi, z velikim ponosom. »Po tradiciji pošte ne raznašamo ženske, zato so službena oblačila krojena za moške postave, ne pa za ženske obline. V ramenih na primer so preširoka, v bokih pa preozka. Sem se znašla in uniformo nekoliko prikrojila,« se dobrovoljno smeji in pokaže, da je črno poštno barvo popestrila s prav tako poštno rumeno, in sicer z rumenim puloverjem in rutico.
Z zaposlitvijo na pošti je zelo zadovoljna, dodaja, saj ji omogoča stabilen prihodek, v okviru velikega sistema pa pravzaprav tudi zelo samostojno delo. Čeprav, kot rečeno, po izobrazbi likovnica, pa se v svojem prostem času ne posveča v prvi vrsti slikanju, pač pa ima že poldrugo desetletje drugo ljubezen. »Niti se ne spomnim več, kdaj sem nazadnje kaj narisala, saj sem povsem predana plesu. Vsem vrstam plesa, zlasti pa orientalskemu. Ples tudi poučujem, prav tako organiziram kreativne delavnice za odrasle.«
Sliši marsikatero žalostno zgodbo
Delovnik začne ob šestih zjutraj, ko se s kolegi dobijo v lenarški poslovalnici pošte. Dvajset jih je vseh skupaj v kolektivu, med pismonoši pa je edina pripadnica nežnega spola. Razdelijo si pošto in pakete, pripravijo reklame, preverijo, katere dostave morajo stranke podpisati in se odpravijo vsak na svoj teren. »Ljudje so me izredno lepo sprejeli, očitno jim vzbujam zaupanje, kar me zelo veseli. Da lepa beseda lepo mesto najde, še kako drži. Odprejo se mi, tudi razjočejo, slišim marsikatero žalostno življenjsko zgodbo. Včasih sploh ne najdem besed in samo poslušam, zlasti starejši so že samo zaradi tega, da si vzamem čas zanje, zelo hvaležni. Vem, da so danes drugačni časi in se morda kdo z mano ne strinja, a jaz sem prepričana, da je poslanstvo pismonoše tudi ta človeški stik v sicer vse večji družbeni odtujenosti. Je pa res, da se zaradi takega načina dela s terena zmeraj vrnem zadnja.«
Ne potrebuje fitnesa
Rada se pošali, da pismonoše ne potrebujejo fitnesa, saj že v službi poskrbijo, da ohranjajo dobro kondicijo. »Nenehno skačem sem in tja, v vozilo, iz njega, po stopnicah, nazaj … Na srečo pošto razvažam z avtomobilom, in to električnim, ki ga, mimogrede, obožujem. Tih, varčen, ekološki, pa še avtomatik, idealen. Stranke me sploh ne slišijo, ko se pripeljem na njihovo dvorišče, zato jim potrobim, pozvonim ali potrkam na vrata.«
Prestala je že tudi tako imenovani poštarski krst; pred mesecem dni jo je namreč že ugriznil pes, ki velja za pregovornega sovražnika poštarjev. »Zgodilo se je povsem nepričakovano. Običajno je kuža zaprt, takrat je bil izpuščen. Nenadoma se mi je približal od zadaj, nobenega glasu ni dal od sebe, ampak samo ugriznil. Še zdaj imam rano, saj se mi je zagnojila, a na srečo ni bilo potrebno šivanje. Lastnik je bil povsem iz sebe, jaz pa sem se seveda tudi prestrašila; od takrat mi je ostal strah pred psi.«
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Postani poštar!
Če si raje na terenu kot v pisarni, se nam pridruži. Izberi dinamično in zanesljivo službo, ki je primerna za moške in ženske.
Dodatne informacije in prijave na: zaposlitev@posta.si ali na posta.si.
Pošta Slovenije. Zanesljivo z vami!
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se